Da je slovenska opozicijska politika zrela za psihiatra, priznavajo nekateri njeni  vidni pristaši. So nasprotniki Janše, še bolj pa neumnosti, zlasti onih, ki so nov, najnovejši novi obraz slovenske politike našli v Karlu Erjavcu. Leta so se levičarji iz njega norčevali, ga metali iz vlade….dokler niso ugotovili, da so njegovi poslanci lahko izvrstni pomagači v parlamentu. Koliko »bivših« je vstopilo v DESUS in se jim ponujalo za funkcije! Sedaj bi njenega predsednika sprejeli celo kot predsednika vlade. To je tako samoponižanje  slovenskega levičarstva, da se moramo vprašati, ali se sploh sme imenovati levičarstvo.  

Glede na veliko podporo temu gibanju s strani akademikov, med katerimi mrgoli masa nekdanjih sodelavcev UDB-e in njihovih takšnih ali drugačnih potomcev,  se moramo vprašati, če nismo priča smrtnemu vrtincu slovenskega intelektualnega in kulturnega stalinizma. Slovenija je bila ena najbolj totalitarističnih regij Evrope. Čeprav nima dolgoročnih možnost preživetja, ga že zaradi njegove vrtinčaste narave ne gre  podcenjevati

Spomnimo se, kako so preko društva upokojencev hoteli Karla umakniti iz slovenske politike in prevzeti stranko. Karel je njihovo namero hitro zaznal in ocenil, da se lahko reši samo, če postane levičar. Ker ni neumen, vse bolj pa izstopa po nedoumljivi pokvarjenosti, se je povezal z vidnim glavnim finančnikom slovenskih levičarjev ljubljanskih županom. Dal jim je vedeti, da, če so pripravljeni trpeti takega krjavlja kot je Janković, bodo tudi njega. Stranko, ki  je bila ustanovljena kot stanovska in neideološka in skušala kot taka delovati, je na lastno pest in za lastno politično preživetje javno razglasil za ideološko. V smislu slovenskega pojmovanja levičarstva. Ni jih prepričal o svoji spreobrnitvi in zanesljivosti. Vrgli so ga z vodstva stranke in ga od nje ločili. Sedaj ga razglašajo na čeli s Tanjo Fajon za svojega rešitelja! Kučanovi komunisti, ki  so na podlagi »znanstvenosti« marksizma in leninizma prepričani, da so izbrani za večno vladanje, so pred njim (taktično) na kolenih!

Enako ali še večjo maščevalno naslado je lahko Erjavec pokazal do svoje stranke. Na žaljiv in za politika nevreden način, mislimo na njegovo naslednico, so ga detronizirali. Po dobrega pol leta so ga taisti prosili, če se vrne. Se mu je kdo opravičil? Isti organi, ki so ga zavrgli, ga prosijo, naj jim pomaga do oblasti. Posebno zadoščenje je moral čutiti nad dr. Gantarjem, ki je pri obračunavanju z njim kot eksekutor igral najbolj umazano vlogo. Pustimo ob strani govorice, naj bi ga označeval kot skrajno slabega politika in zdravnika, ki mu ne zaupa noben državljan, še manj pa pozna pacienta, ki bi se k njemu zatekel po zdravniško pomoč. Oboje je namreč mogoče dojemati le kot politično ali fizično evtanazijo. Erjavec ne skriva občutkov osebnega maščevanja in zmagoslavja. Tako ga opijata, da je pripravljen žrtvovati celo poslansko skupino, ki ga v bistvu ni nikoli zapustila.

Strankin nedavni izstop iz Janševe koalicije je argumentiral  zgolj in samo ideološko. In neskončne zamerljivosti! Normalen človek po vsem tem, kar je Erjavec doživel s strani tistih, ki mu ponujajo mandatarstvo, ne bi sprejel.  Mož slovi po nadpovprečni zamerljivosti in neskončni maščevalnosti. Popolnoma ga obvladujeta. Le tako razumemo njegovo pripravljenost na mandatarstvo, da se jim končno in vrhunsko maščuje za vse žalitve in trpljenje, ki ga je zaradi njih prestal: pred njim so na kolenih. Pa četudi zgolj in samo en dan. Ne dela si namreč utvar, da bi ga več kot nekaj tednov pustili na oblasti! Zanj je to neskončno osebno zmagoslavje: povaljal jih je v blatu, ponižal do skrajnosti. Kaj zato, če ga pristaši sedanje vladne koalicije obsojajo. Kot izrazit pragmatik in neskončen cinik je dosegel najvišjo možno satisfakcijo. Briga njega država in upokojenci. On je sam sebi temeljni namen in cilj. Kot noben slovenski poosamosvojitveni politik se ni ves čas svojega oblastnega delovanja tako odkrito norčeval iz slovenske politične tranzicije in politične nedozorelosti slovenskih sodržavljanov.

Pustimo ob strani gornjo možnih razlag  Erjavčevega ravnanja. Lahko jo razumete po Giordanu Brunu:
»Se non è vero, è ben trovato.« Dosedanje delo in ravnanje «mandatarja« tako sklepanje nakazuje! Političnega in ideološkega paktiranja z morilci najbližjih drugače, kot s popolnim podleganjem maščevalni slasti ni mogoče pojasniti. Sedanje politične razmere so ne glede na Erjavca shizofrenične. Dnevno pol stotnije mrtvih, ker nekdanji minister za zdravstvo ni dorasle razmeram, vlado in državo pa demontirajo zaradi ideoloških momentov. Prepričani so, da ljudje še vedno bolj verjamejo demagogiji kot žaram in krstam ljudi, ki bi še lahko bili med nami. Slej kot prej bodo uvideli, da imajo tak odnos kot do nemočnih, zlasti v domovih za ostarele, tudi do demokracije. Kot ne zmorejo empatije do nesrečnikov, niso sposobni delovati v duhu strpnosti, demokratične izmenjave mnenj in argumentov. Kvečjemu po tem, ko se bodo polastili oblasti in bo to postala njihova taktika, ki jim nadomešča vero ali pa resnično družbeno angažiranost. Tudi zato ne razvijejo ekonomskega in političnega programa.

Dokler se ne dokopljejo oblasti, je vzpenjanje nanjo edina vsebina in oblika političnega delovanja. Antijanšizem jim je alfa in omega. Vsega so sposobni. Zaradi priseljencev iz nekdanjih jugoslovanskih republik demonizirajo Orbana in Madžarsko ter Madžare, s čemer žalijo tudi razmeroma številno madžarsko manjšino. Ker je pač siromašnejša in manj mafijska kot »belgrajska«, politično pa manj močna kot ona iz  ljubljanskega predmestja, utelešenje nove urbane kulture, v katerega se celo policaji sami več ne upajo. Dejstvo je, da je beograjski kapital, ki je večinsko nepojasnjenega izvora v Sloveniji nekajkrat močnejši in vplivnejši, kot pa madžarski. Napad na slovenijo 1991 je bil 1991. leta usmerjan in Beograda, ne Budimpešte. Kar jim ni uspelo v vojni, pridobivajo v miru! Kronski dokaz njihove politične filozofije je odnos do epidemije, smešenje ukrepov proti njej, neprikrito norčevanje iz zdravnikov in zdravstvenih delavcev ter epidemiloških strokovnjakov. Ni bila ravno Fajonova najbolj glasna proti dr. Kreku in nošenju mask ter upoštevanju drugih navodil in ukrepov? Kje na svetu mora policija varovati ljudi, ki nesebično delujejo za državljane? Spominja me na napade na gasilce, ko so nacisti zažigali njihove hiše!

Ko poslušam poročila, kako se na poljsko-nemški meji »desničarji« iz obeh držav skupaj upirajo proti epidemiloškim ukrepom njihovih držav, se vedno zdrznem. Enak občutek dobim, ko opazujem fizično, politično in ideološko norenje v Ljubljani. Je to levičarstvo? Slovensko gotovo. Saj ga podpirajo akademiki in RTVS. Vse skupaj me prav zato spominja na intelektualni lumpenproletariat, ki je bil cilj in smisel usmerjenega izobraževanja. Njegovi nosilci in očetje imajo še vedno ključno besedo v kulturi, znanosti in šolstvu. Poglejmo samo sezname akademikov! Patentirani samooklicani guruji slovenske levice. Pandemija je njihov zaveznik in sreča, saj jim demokratične sile zaradi eksistencialnih problemov naše družbe ne morejo namenjati ustreznih ukrepov. Ne zmorejo mobilizirati kritične javnosti, ki bi zahtevala politični in intelektualni obračun z resničnimi krivci za prve množične smrti Slovencev v 21.stoletju.  Pravzaprav nam gre še dobro. Obetajo nam veliko slabše čase in razmere.

Dr. Stane Granda