Dobra opozicija je lahko največji pomočnik vladi, saj jo prisili, da vse dobro in vsestransko premisli. Ve, da jo bo vsaka napaka in nepremišljenost veliko stala. Slovenska opozicija ni taka. V njej so tudi vsega spoštovanja vredni posamezniki, kot celota pa zaradi svojih voditeljev deluje kot ladja norcev. V bistvu so sami sebi najbolj nevarni, državi pa skoraj smrtno. Namen in pomen opozicije so spravili na nivo, ki tega imena ne zasluži.
Slovenska demokracija je mlada in šibka. Nimamo izkušenj. Od leta 1929, ko je kralj Aleksander uvedel 6. januarsko diktaturo, je ni bilo. Le politične barve in osebe je menjala. Pravi demokrati bodo lahko šele tisti, ki so rojeni po letu 1980. Žal so slabi vzori. Želeti si moramo, da bi čim več naših rojakov, kadar se vrača iz tujine, prinesla domov cepiče demokracije. Potrebujemo jo, ker je lastna rast prešibka, brez podlage in izkušenj. Ni vkoreninjena v naš zgodovinski spomin in svet vrednot. Pri vsem pa je najbolj tragično, da se razmere slabšajo. Vzrokov za tako stanje je več. Omejili se bomo na ključnega.
Slovenija je prešla v demokracijo skupaj z razglasitvijo samostojnosti. Ena drugi sta bili predpogoj. Nekdanja komunistična oblast je slonela na tako imenovanem demokratičnem centralizmu. Načelno si lahko mislil kar si hotel. Odločitve pa so pripadale avantgardi delavskega razreda, kjer je bil ključna oseba generalni sekretar ali predsednik komunistov, ki je od zgoraj navzdol razglašal sklepe najožjega vodstva, ki se je imenoval centralni komite ali podobno. Prvotno zamišljeni kolektivni organ največjih modrecev, je namreč vsak vsak šef zlepa ali zgrda podredil sebi. To niti ni bilo težko, saj so mu r…lizniki stalno govorili, da ni samo najlepši, ampak predvsem najmodrejši, utelešenje boga, ki ga ni več! Dolgotrajno na tako prišepetovanje nihče ni odporen. S starostjo, ko človek izgublja samokritičnost, se še stopnjuje. Prepričan je v svojo nezmotljivost in, kar je najbolj tragično, nenadomestljivost. Zato si dajo izglasovati »izjemne« doživljenjske mandate.
»Po Titu Tito!« so vreščali po njegovi smrti. Ne zato, ker bi verjeli, da bo Jugoslavijo vodil njegov duh ali pa bo vstal od mrtvih, ampak so se bali demokracije. In uspeli. Še danes je strah pred njo. Po vsej nekdanji Jugoslaviji. Zato imamo malo pravih strank, ampak samo voditelje brez programov: Stranka Mira Cerarja, Stranka Alenke Bratušek, Stranka Marjana Šarca, sedaj nastajajo Stranka Tanje Fajon, Stranka Luke Mesca, Stranka Karla Erjavca partizansko Vnm (Večno neuspešni mandatar)… Kdo pa so ti ljudje? Kaj je v njih tako nadpovprečnega, da niti ne povedo, kaj mislijo ali nameravajo. Ker sami ne vedo, ker mislijo, da so utelešena lepota, pamet in modrost, od nevidnega in nepriznanega boga določeni in posvečeni izbranci! Beda! Pomanjkanje zdrave pameti in osnovne človečnosti. Da ne ugotavljamo umanjkanje politične higiene in strupenosti za demokarcijo. Uboga Fajonova postane predsednica najstarejše in nekdaj najpomembnejše stranke, pa v nastopnem govoru ne zna govoriti drugega kot o svojih visokih petah, lepih nogah, kratkem krilu… ni čudno, da se Alenki Bratušek ob njej utrga! Njihovi prvi sodelavci ali sodelavke so ljudje, ki sta jim glavna skrb fitnes center in frizer – stilist. Poglejte ubogega mag. Nemca. Stavka ne zna povedati, da ni v njem več neumnosti in napak, kot je črk v besedah.
Najbolj tragična stranka postaja levica. Nekateri njeni pripadniki so bili zaradi totalne naivnosti, nepoznavanja življenja, mladostno simpatični po znanem geslu: »Kdor do tridesetega leta ni levičar je nemoralen, kdor je po njem, je neumen!« Nekateri med njimi so žal izjema in so bili vedno nemoralni in neumni. Ob vlaganju Karlove interpelacije pa se je pokazala tragedija levice. Razkrila se je kot stranka slovenskega velekapitala. Znano je, da je prav ta zaradi velikih gradbenih del najbolj zainteresiran, da Janševa vlada pade, ker sicer ne bo bogatenja z aneksi in podobnim, kot smo bili vajeni v preteklosti. Mesec je kot prihodnji minister za infrastrukturo najbolj obseden od rušenja Janševe vlade. Da bo delil javna dela in …. Korupcija v Sloveniji je pod Šarčevo vlado napredovala! Škoda. Meščeva stranka je edina, ki bi lahko sesula partijo. Glede na dejstvo, čigavi so velekapitalisti, nosilni člani nekdanjega Foruma 21, je vse bolj ali manj jasno.
Bo kdaj boljše? Bo, ker nas ima Bog kot nesposobne ustvariti »novo« Švico neskončno rad. Ne more razumeti, kako iz zlata v roki delamo blato in gnoj v življenju. Daje nam moč preživetja. Resnično bolje bo, ko se bomo ljudje odločali za programe, ko bomo verjeli ljudem, ki imajo kaj pokazati v življenju. Ne, kar so nakradli, kar so naredili za nas! Dokler bo mnogim vzor Kučan, ki mu vse, kar se dotakne propade: Jugoslavija, partija, Slovenija ….. nazadnje celo Forum 21, pa nam ni pomoči! Od nas je odvisno, ali bomo kovači lastne sreče ali »kučanovci« v najširšem smislu besede. Njegova modrost na podlagi več resnic in več moral je enostavna: »Kar je bilo, je bilo, kar je, je, kar bo pa bo! Ključna je samo moja formalna ali neformalna oblast!«
