Danes, 23. marca, je minister za kulturo  prof. dr. Vasko Simoniti stopil v osmo desetletje svojega življenja. Sodi med najuglednejše slovenske zgodovinarje. Njegovo znanstveno delo je visoko cenjeno. Nič manj pa njegov ostri in brezkompromisni duh, ki se občasno razliva iz njegovih enkratnih razmišljanj. Je den redkih, ki daje zgodovinskemu dogajanju, zlasti med Slovenci, duh aktualnosti.

Ne glede na velik in uspešen angažma Vaska Simonitija v slovenski politiki ne totalitarnega porekla,  ne gre samo za ministrovanje, ampak nadvse odmevno vodenje volilnega štaba g. Barbare Brezigar, ostaja odgovor na vprašanje ali gre za zgodovinarja v politiki ali politika v zgodovinopisju, jasen. Vasko Simoniti je v prvi vrsti zgodovinar, njegovo politično udejstvovanje je samo njegov civilni, državljanski angažma. Občutek dolžnosti služenju narodu. Zavedanja pomena in vloge kulture v naši zgodovini, ki nas je ohranila po tistem, kar je bilo resnično nekaj vrednega in velikega, ne pa oni, ki si je domišljala, da je res taka. Pomeni, da ima jasna in trdna stališča. To tiste, ki bi radi kulturo zlorabljali za svoje lahkoživo preživetje, epigonstvo in podobno, spravlja v neskončni bes, ki smo mu priča vse od nastopa zadnje Janševe vlade. Ni mu lahko, njegovim oponentom pa še manj, ker ne bo popustil.   Če bi mu bila politika strast, bi v njo zakorakal davno poprej in na drug način. Glede na dejstvo, da so mu bile kot pripadniku ugledne partizanske in kulturniške družine praktično vse poti odprte, bi se vključil vanjo že zdavnaj poprej in po bližnjicah. Nobena skrivnost ni, da je imela nekdanja oblast največ težav ravno pri kadrovanju in pomlajevanju svojih vrst. Samoponudba je bila velika, izbira pa skoraj nikakršna. Veter, ki je potisnil Simonitijevo barko življenja v vetrove politike torej ni prvenstveno politična strast, ampak odgovornost do družbe in naroda ter kulture posebej.

Letos se spominjamo 30 letnice največjega političnega dosežka Slovencev v zgodovini. Vprašanje, kakšen je delež slovenskih zgodovinarjev v tem procesu, bi nas odpeljal od opisovanja dela ministra in zgodovinarja Simonitija. V znameniti 57. številki Nove revije, ki je sicer polna zgodovinskih dejstev in reminiscenc,  ni sodeloval noben zgodovinar. Podrobnejše branje njenih avtorjev in njihovih ocen preteklosti ter njihova primerjava z večino etablirane zgodovinarske produkcije samooklicanih voditeljev slovenskega zgodovinopisja, pa nam kot na dlani sporoča, da to ni slučaj. Nezgodovinarji so se v zgodovinski številki Nove revije dokopali do splošno sprejetih evropskih stališč in ocen, ki pa v Sloveniji še danes nimajo domovinske pravice v zgodovinopisju oziroma jo tisti, ki jih sprejema, potisnjen na rob znanstvene in strokovne eksistence. Grozi mu tudi strokovno ekskomunikacija. Za dokaze tej trditvi ni treba segati daleč nazaj. Dovolj se je spomniti nedavnega obširnega članka največjega  zgodovinarja s slovenskega ozemlja v enem osrednjih časopisov. Prepričanje, da je med največjimi vseh časov,  ne slovenskega po nacionalnosti, Oto Lutar je svetovna osebnost, je žal zgolj in samo njegovo osebno videnje svojega položaja. Zloraba moči in položaja za širjenje laži in blatenje, ne pa moč znanja in argumentov, nimajo primerjave v slovenskem zgodovinopisju. Sramota za pisca in uredništvo, ki je to objavilo. V Sloveniji je v tako ideološko prevretih razmerah skoraj nemogoče biti odgovoren družboslovec in politik.

Slovenska osamosvojitev je  povezana s temeljnim družbenim obratom, ki nam je prinesel demokracijo. Ta je z njo neločljiv dvojček. Slovensko zgodovinopisje je, z izjemo kroga Janka Pleterskega, bilo razmeroma naklonjeno demokraciji. To lahko trdimo kljub temu, da je bilo med vsemi humanističnimi znanostmi skoraj najbolj ustrežljivo totalitarni oblasti. Ni bil slučajno Edvard Kardelj častni član slovenskih zgodovinarjev in so nekateri njegovo knjigo o slovenskem nacionalnem smatrali za začetek novega obdobje slovenskega zgodovinopisja. Demokrati so med zgodovinarji bili v večini. Oportunizem je seveda bil prisoten vse od let po II. svetovni vojni, ko je Slovenija imela prvega univerzitetnega profesorja za partizansko zgodovino. Mimogrede, vse do danes ga v kritičnosti do partizanskega gibanja ni nihče presegel. Ni mu pa povsem podleglo. Če je torej demokratizacija za slovenske zgodovinarje še sprejemljiva, spomnimo se samo, kako je akad. Grafenauer prepuščal prostore Slovenske matice za nove stranke, pa je bil povsem drugačen odnos do Jugoslavije. Vasilij Melik je bil prvi med univerzitetnimi profesorji- zgodovinarji, ki je javno izjavil, da je bila vključitev Slovencev v Jugoslavijo napaka, na kar je prišlo do precejšnje diferenciacije med njegovim in krogom prof. Pleterskega. Glede na beograjsko  protislovensko divjanje ta krog ni mogel priti do polnega izraza, ampak je vso svojo energijo zbral za zaščito tako imenovanih vrednot NOB  in revolucije, ki je vse bolj izginjala iz njihovega besednjaka. Zavzemanje za nekritično podobo NOB je samo druga plat totalitarnega jugoslovenarstva. Mnogi so poudarjali samo še narodno osvoboditev. Celo beseda partizan je izginjala pred odpornikom. Kljub temu pa se tako daleč, kot danes, ko hočejo partizanstvo tudi vsebinsko zamenjati z evropskim odporništvom, vseeno niso upali.

V takih razmerah je Simonitijevo angažiranje pri utemeljevanju slovenske demokracije s pomočjo zgodovine nekaj velikega in pogumnega. Pri razstavi Temna stran  meseca, ki je muzealno predstavila zgodovino slovenskega totalitarizma in v znanstvenem zborniku o njem (1998) je sodeloval na prelomen način, ki spominja na 57. številko Nove revije. Pomeni nelahek prelom z večino njegove fakultetne sredine, kolektiva, ki  ni ravno znan po rahločutnosti in obzirnosti, zlasti ne politični in ideološki strpnosti. To je bilo pogumno dejanje Vaska Simonitija. Zlasti v pogledu resnične pripadnosti znanosti in človečnosti. Razstava in zbornik Temna stran meseca (1998), zlasti  zbornik,  je namreč  neke vrste dokumentacija k 57. številki Nove revije. Hkrati popravek odsotnosti zgodovinske stroke, ki jo je povzročil zgodovinar, sicer član uredništva, ki si ni upal na dan s svojimi stališči. Danes je jasno, da je stal na nasprotnih, jugoslovanskih pogledih. Trga mu  nimamo pravice očitati, ampak zgolj ugotavljati. Vseeno pa bi moral predhodno sporočiti, da je pristaš Jugoslavije in to sodelovanje omogočiti drugim. Napako uredništva, ki je bilo njegova žrtev, je tako  z več kot desetletno zamudo pomagala pod vodstvom Vaska Simonitija popraviti skupina zgodovinarjev in razumnikov. In to z obrestmi. Uradna  odsotnost slovenskega zgodovinopisja v enem najpomembnejših obdobij slovenske zgodovine je bila s tem v veliki meri popravljena.

Razstava in zbornik Temna stran meseca, ki so jo v soglasju z Novo revijo vodili Drago Jančar, Alenka Puhar in Vasko Simoniti je tipični izdelek novorevijaškega duha in delovanja. Pri njem nimajo glavne besede ljudje, ki bi jim lahko pripisali nekritično osebno prizadetost ali celo revanšizem, desničarstvo, ampak so tisti, ki so v tem videli osebni prispevek k moralnemu prelomu s totalitarno preteklostjo.  Za očiščenje in normalizacijo slovenske družbe. Njeno evropsko primerljivost. Gre za pristop, ki ponuja  moralno ponudbo, rešilno brv za one, ki trdijo, da o totalitarni preteklosti Slovenije in Jugoslavije niso nič vedeli. Uspeh je bil pičel. Še več! V zgodovinarskih krogih je sprožil reakcijo, ki je danes v silovitem ideološkem in strokovnem obračunu z drugače mislečimi. Strokovne in človeške diskvalifikacije so najbolj običajno orožje. Ni slučajno med najbolj vztrajnimi kolesarji na petkovih demonstracijah njegov kolega z oddelka, ki si ni upal sodelovati v 57. številki Nove revije. Oto Luthar, eden kolovodij ideološke nestrpnosti,  hoče Simonitija celo profesionalno in človeško diskreditirati. Tipična je njegova metodologija, ko laž predstavi za resnico, potem pa vse gradi na njej. Vsekakor ni potrebno na take primere samo opozarjati, ampak se je treba boriti proti njim. Upajmo, da bo jubilant v bližnji prihodnosti v enem svojih razmišljanjih temu namenil ustrezno pozornost.  Odnosu slovenskih zgodovinarjev do osamosvojitve in demokratizacije postaja vse bolj strašljiv. Verjetno je bil najbližje dogajanju, predvsem pa zna to odlično formulirati. Tudi podkrepiti z konkretnimi primeri. Vsekakor morajo zanamci dobiti ustrezno strokovno pričevanje o tem, kaj vse se je dogajalo. Priča smo tolikšnemu nasilju, da drugače misleči Simonitijevo kolegi na oddelku za zgodovino ljubljanske FF niti ne pridejo do izraza. K sreči obstajajo in so edino upanje za prihodnost. Prav to divjanje dokazuje, kako je nujno, da imamo več univerz oziroma zakaj je Oto Lutar na čelu tistih, ki bi radi pluralnost zadušili s pomočjo ukinitve zasebnih fakultet.

Položaj prof. dr. Vaska Simonitija je glede na resor, ki ga vodi in na pomen kulture v slovenski zgodovini, eden najtežjih v vladi. Zapisano naj razume ne samo kot priznanje svojemu delu, ampak odkrito in globoko spoštovanje, ki presega različne poglede med nami na nekatera vprašanja, ki so v humanističnih vrstah nekaj najbolj normalnega in edino gonilo napredka.

Ne glede na vse, pa lahko zapišemo, da je prof. dr. Vasko Simoniti skoraj edini kandidat za najboljšega slovenskega ministra za kulturo v obdobju po slovenski osamosvojitvi. Zaradi razmer v preteklosti, je primerjava težka. Hvaležni smo lahko dr. Capudru, dr. Dularju, tudi Jožef Školč je bil dokaj strpen Toda dejstvo, da je Simoniti rešil problem Narodne galerije, Opere, da je naredil vse, kar je bil dolžan za NUK II, da je z gradnjo prirodoslovnega muzeja hotel rešiti Narodnega, pa je bil izigran, pove veliko in preveč.

Hvala Vasko za vse in vztrajaj!

Dr. Stane Granda