SI
Dalia Klein Schöntag: "Želim, da mi Slovenija vrne slovensko državljanstvo, ki so ga mojim staršem odvzeli 1948. leta"
Nacistični "Endlösung" oziroma končna rešitev židovskega vprašanja, je zahtevala milijone pobitih Judov v peklu nacističnega taborišča Auschwitz Birkenau, nadaljevala z zmago komunistov v NOB , ko so bili Judi primorani preživetje poiskati v Izraelu
ČASOPIS V FOKUSU
Novice

Torek, 27. april 2021 ob 15:10

Odpri galerijo

Sinagoga na lendavski cesti v Murski Soboti, ki so jo leta 1954 po ukazu komunističnih oblastnikov porušili in na njenem mestu zgradili stanovanjski blok, ki mu domačini še danes pravijo židovski blok

Na včerajšnji dan, 26. aprila, pisalo se je 1944. leto, se je za Jude v Prekmurju pričela pot v uničevalski pekel nacističnega taborišča Auschwitz - Birkenau. Nemški okupatorji so jih zaprli v soboško sinagogo, nato pa še z ostalimi Judi iz Lendave in drugih prekmurskih krajev, v živinskih vagonih preko Čakovca in Velike Kaniže deportirali v Auschwitz - Birkenau, od koder se jih je po kapitulaciji nacistične Nemčije, vrnila le peščica. Naleteli so na izropana domovanja ali pa na nove stanovalce, komunistične zmagovalce NOB in revolucije. Komunistični oblastniki so vsem pomorjenim Judom nacionalizirali premoženje, brez vsega so ostali tudi preživeli.

Zato so se odločili za selitev v Izrael. Še preden so jim revolucionarne oblasti dovolile izselitev v Izrael, so se morali odpovedati jugoslovanskemu državljanstvu zase in za svoje potomce, premoženje pa so bili prisiljeni prodati za drobiž. Toda, tudi v Izraelu so ostali Slovenci po duši, sicer judovske veroizpovedi.

Po osamosvojitvi so se skupaj s svojimi potomci pričeli kot turisti vračati domov. Slovenija oziroma Prekmurje je zanje še vedno "svetinja," nam pove dr. Bojan Zadravec, velik poznavalec zgodovine Judov v Prekmurju, o katerih je napisal kopico knjig. Tudi s potepov po Izraelu, kjer se je srečal s potomci prekmurskih Židov, ki so se 1948. leta odpravili v Izrael, je veliko napisanega.

Mnogi med njimi, tako Bojan Zadravec, so takoj po osamosvojitvi vložili pri slovenskih sodiščih zahtevo za razveljavitev diskriminatornega sklepa takratne komunistične FLRJ o odvzemu državljanstva. Začuda v novi državi Sloveniji sodni mlini za njihove zahteve po priznanju slovenskega državljanstva meljejo zelo počasi. Prenekateri še danes, 30 let po osamosvojitvi, niso doživeli izpolnitve največje želje, povrnitev slovenskega državljanstva. 

Več kot zgovorna je zgodba Dalie Schöntag Klein, potomke dveh prekmurskih judovskih družin Schöntag in Pollak, sicer pa rojena v Izraelu. "Želim imeti slovensko državljanstvo, ker sem Slovenka," je v kleni prekmurščini povedala Bojanu Zadravcu med njegovim obiskom v Izraelu. Takrat je tudi nastal njun pogovor, ki ga objavljamo v celoti.

"Želim imeti slovensko državljanstvo, ker sem Slovenka!"

				Dalia Schöntag  - Klein			 
Dalia Klein, rojena Schöntag, 12.10.1950 v Izraelu, v mestu Rehovot.

Odraščala je v kraju Kidron, ki so ga ustanovili priseljenci iz vseh držav nekdanje Jugoslavije. Njena družina se je smatrala za Slovence. V sebi čuti slovenstvo in ponosna je na to, zato si želi, da bi dobila slovensko državljanstvo, čeprav verjetno nikoli ne bo živela v Sloveniji.

Ste Izraelka in ste judovske vere, a predstavljate se za Slovenko. Ste vse v enem?

»Moja starša sta bila Slovenca, a veroizpovedi sta bila judovske. Tako sem to tudi jaz. Veste, Judje smo bili državljani katerekoli evropske države, razlikovali smo se le po veri. Plačevali smo davke kot vsi drugi in se borili za vladarja in domovino. Ponosna sem na svojega starega očeta Samuela Pollaka, ki se je boril na Soški fronti in se iz nje vrnil živ domov.

Moj oče Leopold Schöntag se je rodil leta 1912 v Murski Soboti, tam se je 1919 rodila tudi moja mama Terezija Pollak. Očetova družina se je ukvarjala s trgovino na drobno, mamini pa s kmetijstvom in špecerijo. Vsi so imeli dobre odnose z ostalimi domačini, to danes potrjujejo tudi ljudje, ki so jih poznali. Nikomur nič krivi so vsi bili deportirani v taborišča. Oče je bil med prvimi odpeljan v delovno taborišče ob začetku druge svetovne vojne, mama in vsa ostala družina pa so bili odpeljani 22.maja1944 v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Tam je umrlo večino mojih sorodnikov, tudi stari oče, vojak v prvi svetovni vojni. V prvi vojni se je boril za Avstrijo in Nemčijo, slednja ga je v drugi poslala v smrt, od tam se ni vrnil. Oba moja starša sta na srečo preživela holokavst in se vrnila v domači kraj, kjer sta našla prazne, izpraznjene domove. Mamino hišo je že naseljevala neka druga družina. Da bi si nekoliko opomogla, sta se odločila, da se preselita v Izrael.«


Kako je to bilo mogoče?

»Decembra leta 1946 sta se poročila, dobila sina Ervina in leta 1949 prišla živet v Izrael, a pred tem sta se po izselitvi morala odpovedati jugoslovanskemu državljanstvu in imetju. To je bil pogoj. V novo kulturo, ki jima je bila v začetku zelo drugačna, sta se sčasoma privadila. Bivanjske razmere so bile težke, prehrana slaba in enolična, zaradi tega je umrl njun petnajstmesečni sin, moj brat. V žalosti in pomanjkanju so jima ob strani ostali priseljenci iz slovenskega ozemlja in ljudje iz domačega kraja s katerimi sta ostala v kontaktih preko pisem. Leta 1950 so dobili mene, tri leta za mano pa še mojega brata Erana.«


Kako pa vaš mož in otroci?

»Poročila sem se 6. marca 1969 z Ješaujem Kleinom, Judom romunskih korenin. Srečna sem z možem. Imava tri otroke, hčerko Livnat in sina Arnona ter Odeda. Imava pet krasnih vnukov, štiri vnukinje in vnuka. Zdaj ko sem upokojena, delala sem kot sekretarka, imam več časa, da preživim z njimi.«


V kaki kulturi jih vzgajate?

»Moj oče je umrl leta 1988, mama pa 2011. Po smrti staršev še bolj čutim, da moram negovati slovensko kulturo na Bližnjem vzhodu.

Čeprav živim v Izraelu, sem se vedno obnašala kot Slovenka. Otroke sem vzgajala v slovenski kulturi, in zdaj tudi vnuke. Oni to sprejemajo. Zdi se, da to ni enostavno, namreč snaha in zet sta potomca Judov, ki so se v Izrael priselili iz arabskih držav, ampak slovenstvo je nekaj kar tudi onadva sprejemata in se učita običajev. Vem, to je za Slovence v Sloveniji nekaj nenavadnega. Vendar slovenstvo je del nas in vseh tistih, ki se poročijo v našo družino.«


Kako še čutite slovenstvo?

»Čutim se Slovenko, čeprav nikoli nisem živela v njej. To je v meni in to sem jaz. Veselila sem se osamosvojitve in podvigov Slovenije v svetu, uspehov slovenskih športnikov, doma imam slovensko zastavo in znam Zdravljico na pamet. Ljudje, ki živimo na tujem, vemo kako lepa je Slovenija, njena pestra geografija, zgodovina in ljudje.«


Tudi kuhate slovenske jedi?

»Vedno pripravljam slovenske jedi. Moje slovenske jedi so prilagojene razmeram po predpisih judovskega prehranjevanja, košer pravilih. To je tradicionalna kuhinja, avtohtona na slovenskem, namreč Judje smo bili avtohtoni prebivalci Slovenije, predvsem Prekmurja. Sodelovala sem tudi pri nastanku prve judovske kuharske knjige v slovenščini. To je tako, kot katoliki imajo na primer slovenske velikonočne jedi, imamo tudi judje svoje slovenske praznične jedi. (Smeh) Gre za slovensko kulturno dediščino in za bogastvo te dežele.«

Vas pa tudi Slovenci iz Slovenije obiščejo?

»Mnogo Slovencev prihaja v Izrael, in to zelo dosti mladih. Rada gostim Slovence, ki pridejo na obisk v »Sveto deželo« in jim pomagam, da se znajdejo v tej kulturno tako raznoliki deželi. Večina, ki prihaja sem v Izrael ima strah pred tem, da je tu vojna. Je nemirno, ampak mi živimo.«


Ste tudi na tekočem, kaj se dogaja v Sloveniji?

»Novice iz Slovenije spremljam preko interneta, preko časopisov, tudi Delo in njegove priloge redno berem. Sem v rednih stikih z mojimi bližnjimi iz Slovenije. Potrebno je vedeti kaj se dogaja.«

V življenju ste priskrbljeni. Imate še kakšne želje? Na primer, da napišete knjigo ali…

»Moja edina in največja želja je ta, da bi dobila slovensko državljanstvo in s tem postala uradno Slovenka. Vem, kakšni so pogoji za pridobitev slovenskega državljanstva, da je pomanjkljivo to, da nisem  rojena v Sloveniji, niti nisem živela, starši pa so se morali imetju in državljanstvu odpovedati. Žal mi je, a upam, da ga bom dobila, ko bom spet zaprosila.

Kako pa je z madžarskim potnim listom in državljanstvom? Tam so drugačna pravila glede državljanstev. Saj govorite tudi madžarsko.

»Ker je Prekmurje pred prvo svetovno vojno in v času druge svetovne vojne bilo del Madžarske, bi mi Madžari, na podlagi tega takoj dali državljanstvo. Ne, kot Slovenka želim imeti slovensko državljanstvo. Nič drugega ne želim od slovenske države. Veste, če imaš narodno zavest države kjer živi tvoj narod, pa ti nimaš tega državljanstva, ti nekaj manjka. Rada bi zapolnila to luknjo in postala državljanka Slovenije. Še naprej bi pa si prizadevala za dobre partnerske poslovne in meddržavne odnose. Ti dve državi imata dosti skupnega. Že to, da sta obe mladi državi in po površini skoraj enako veliki.«

Dalia Schöntag  Klein je kot turistka že obiskala domovino svojih staršev. Med svojim obiskom v Sloveniji je prvič srečala svojo sestrično, očetovo nečakinjo, Nadico Fabič – Pečnik, Sobočanko, ki živi na Ptuju. Navdušenje ob njunem srečanju je bilo nepopisno. Vsaka na svojem koncu sta si že od nekdaj želeli, da bi navezali sorodstvene vezi. Tokrat jo je Dalia našla s pomočjo prekmurskih prijateljev, in pri njej potrkala na vrata.

Med potepanjem po Prekmurju je Dalia obiskala številne znane ljudi, nekatere Žide, obiskala je kraje, kjer so živeli njeni sorodniki in tisti, ki so bili kot hlapci ali hišne pomočnice zaposleni pri njenih prednikih. Tako se je ustavila pri Jožetu Frimu v Dokležovju. V Črenšovcih pa še vedno stoji hiša, kjer je bila slavna gostilna Fane Pollak (po vojni gostilna Sabo). Fana je namreč bila sestra njenega dedka Samuela. V Lendavi se je fotografirala pred Baderjevo meščansko hišo. To so bili sorodniki po njeni babici. V Murski Soboti ji je Ernest Ebenšpanger pripovedoval o predvojnem obdobju, ko se je igral skupaj z njenim bratrancem, ki je zgorel v krematoriju.

Takšno je pač židovsko življenje, povsod najdeš sorodnike ali vsaj kamne, ki ti kažejo na to, kaj lahko prinesejo čas in dogodki. Zločini se lahko oprostijo, pozabiti pa ne morejo, a dobra dela ostanejo. S temi besedami se je strinjala Dalia, kar v hebrejščini  pomeni dar. 

Tako Bojan zadravec v svojem zapisu o srečanjih z Dalio Schöntag Klein, ki nam ga je prijazno ponudil v objavo.

Na tragično usodo prekmurskih židov opozarja razstava dokumentov in fotografij na Slovenski cesti v Murski Soboti. Slovesnemu odprtju razstave sta prisostvovala izraelski veleposlanik na Dunaju, pooblaščen tudi za Slovenijo Eyal Sela in Ariel Haddad, rabin judovske skupnosti Slovenije.

				Foto: Nana Rituper Rodež -Vestnik			Foto: Nana Rituper Rodež -Vestnik

Izraelski veleposlanik je ob tej za judovsko skupnost tragični 77 letnici deportacije prekmurskih Judov v nacistično uničevalno taborišče Auschwitz Birkenau spomnil, da je tako kot danes, bil tistega 26. aprila 1941 prav tako lep pomladni dan, ko se prebuja narava in se rojeva novo življenje. »Za tukajšnjo judovsko skupnost pa je bi to zelo žalosten. Ni bil dan začetka novega preporoda, ampak začetek konca."

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 14. Jul 2021 at 13:22

1281 ogledov

Spletnega časopisa vfokusu.si po volji sodišča začasno ni več
Spoštovane in spoštovani bralci našega spletnega časopisa vfokusu.  Nek pregovor pravi, da ima vsaka stvar svoj začetek, pa tudi konec. Enako velja za spletni časopis vfokusu. Po uspešnem začetku družinsko prijateljskega projekta v začetku septembra 2017, bil sem njegov odgovorni urednik, avtor imena VFOKUSU in avtor delovnega gesla spletnega časopisa (O tem, kar je pomembno), se je v treh letih na mesečni ravni nabralo tudi preko 300 tisoč unikatnih obiskovalcev in več kot 10 milijonov ogledov. Prišli sta dve turbolentni leti, 2019 in 2020, ko je v največji meri dogajanja narekovalo moje zdravstveno stanje, je med skrbnikom in upravljalcem spletne strani in "liderji" zavoda in spletnega časopisa dokončno počilo. Svoje ne prav majhne obveznosti so "rešili" tako, da so se preselili na drug server, k drugemu skrbniku/upravljalcu spletne strani, dosedanjemu skrbniku pa so ostale neporavnane fakture za njegovo delo. Na novo lokacijo so prenesli tudi ves arhiv novinarskih tekstov, v 4 letih ga je skoraj pol milijona naslovov, med njimi stotine z mojim podpisom, torej moje avtorsko delo, ki seveda tudi nikoli ni bilo plačano. Da imam dostop do arhive onemogočen, ne bom posebej povdarjal. Da nisem več odgovorni urednik, sem izvedel iz novinarskih zapisov. Novim šefom Zavoda in spletnega časopisa z odgovornim urednikom Srečkom Hvaucem na čelu, se ni zdelo vredno, da bi me o tem obvestili pisno, po mejlu ali vsaj potom SMS sporočila. Tudi številka mojega telefona jim ni neznana. Moja lokacija je bila skoraj 4 mesece več kot znana: ortopedski oddelek SB Murska Sobota, soba št 7. V nastalih razmerah se mi je zdela edina logična poteza, da zgodbo z vfokusu nadaljujem, le pod domeno - .si, ki jim je ni uspelo prisvojiti. Opravili smo vse potrebno za vpis medija vfokusu.si v razvid medijev pri MK, kjer pa je nekdo tudi z odvetniškimi in sodnimi grožnjami dosegel, da se vpis ni zgodil. Vzporedno je bil proti meni in tudi lastniku serverja in skrbniku spletne strani sprožen odvetniško sodni stampedo. Kar se mene tiče, pred dnevi je Višje sodišče v Ljubljani pod predsedovanjem Tadeje Zima Jenull le potrdilo tisto, kar je sprejelo prvostopenjsko sodišče v Murski Soboti, da je Cipot kriv in da dolguje, sicer ne vem komu, ker sem vse tekste pisal pro bono, vse reklame in druge marketinške prilive opravil zastonj, skratka dolgujem 108 tisoč evrov. Človek postane utrujen od človeške zlobe, ob katero se spotakne na vsakem koraku. Da pa bi se to dogajalo kar na "domačem" pragu bi dejal, da gre za najbolj temne nočne more. kako nizko lahko padejo v uredništvu časopisa vfokusu.com, le nekaj stavkov objavljene moje osebne diskreditacije. Ime V Fokus - moja last! Slogan " o tem, kar je pomembno" - moja last! Grafična podoba last razvijalca portala, ker niso ničesar plačali.  Večina objavljenih člankov na portalu je moja last.  Prav ničesar niso plačali in kljub vsemu si vse lastijo.  V izogib vsemu sem se odločil, da zgodbi "vfokusu" dokončno pomaham v slovo. Naj ga imajo. Boris Cipot nekoč odgovorni uednik VFokusu Še printscreen finančnih podatkov podjetja U.M FENIKS d.o.o. v lasti Ursule Margan, ki je bypass vodila posle mimo Zavoda, ki je izdajal vfokusu.com. Tako se je fakturiralo moje delo in delo avtorja spletnega portala. Skoraj 180.000.000 € prihodkov in nobenega plačila.

Wed, 14. Jul 2021 at 06:53

343 ogledov

Bilo je pred 30 leti, 14. julija 1991 Bojna moč JLA v Sloveniji vse bolj usiha, vse večja naklonjenost zahodnih držav
Pred napovedanim prihodom tujih opazovalcev v Slovenijo si je jugoslovanska armada prek več kanalov na vsak način želela izboljšati pogajalska izhodišča. Generali so se zavedali, da bi z morebitnim novim spopadom prekršili Brionsko deklaracijo in s tem ogrozili več milijard dolarjev vredno vojaško opremo, ki je bila še vedno nameščena v Sloveniji. To so nameravali uporabiti pri zavarovanju svojih interesov v drugih delih Jugoslavije. 14. korpus armade je celo napovedal, da bo brez dovoljenja Slovenije začel premike in vojaško usposabljanje, zaradi česar je znova prišlo do blokade nekaterih vojašnic. Namera armade je bila, da bi opazovalci potrdili neko novo stanje, ki bi se bistveno razlikovalo od stanja na dan 25. junija 1991, saj je čutila, da njena moč v Sloveniji usiha. Odlok predsedstva Jugoslavije (SFRJ) Na pritisk istih generalov je predsedstvo Jugoslavije na nočni seji med 13. in 14. julijem ob potrditvi Brionske deklaracije sprejelo še odlok, ki je nekatere zaveze deklaracije razlagal po svoje. Odlok je vseboval zahtevo po demobilizaciji vseh oboroženih sestav na območju SFRJ, razen JLA in milice, do 18. julija, zahtevo po pošiljanju nabornikov ter zahtevo po uveljavitvi zveznega režima na zunanjih mejah. Če je Brionska deklaracija predvidevala pogovore o režimu na meji, pa sta prvi dve zahtevi od nje bistveno odstopali in ponavljali stališča, ki so jih nekatere republike že davno zavrnile. Omenjeni odlok tako ni povzročil skrbi samo slovenski strani, da jugoslovanska stran doseženega dogovora ne bo spoštovala, temveč je sprožil obkladanje z izdajalci tudi na Hrvaškem. Predsedstvu je namreč predsedoval Stjepan Mesić, ki je pozneje postal hrvaški predsednik. Ogledi nastale škode po Sloveniji in obisk članov predsedstva Vodilni slovenski politiki so ločeno obiskali kraje, kjer so potekali najhujši spopadi. Ocenili so nastalo škodo in se pogovarjali z ljudmi, ki so aktivno sodelovali v spopadih. Pomembno spoznanje je bilo, da ljudje niso več pripravljeni na kompromise z armado in da ne bodo dopustili, da bi se znova vzpostavili nadzorni režimi, ki so veljali pred razglasitvijo neodvisnosti, kar je časopis Večer povzel v članku z naslovom »Ne za nove ultimate«. Vrh slovenske politike se je zavzel, da se spopadi ne bodo ponovili. Zaveza pa ni pomenila, da se slovensko vodstvo na provokacije ne bo odzvalo. Ena takih se je zgodila pred prihodom članov predsedstva Bogića Bogičevića in dr. Vasila Tupurkovskega, ko je poveljstvo 14. korpusa armade napovedalo, da bo brez dovoljenja Slovenije začelo vojaške premike in vračanje v objekte, ki jih je Slovenija zavzela med vojno. Teritorialna obramba je zato znova blokirala nekatere vojašnice in s tem namero korpusa preprečila. Člana predsedstva Bogićević in Tupurkovski sta s slovenskim političnim vodstvom izmenjala poglede v zvezi s stanjem po koncu spopadov pred prihodom tujih opazovalcev. Slovenska stran je v pogovorih opozorila, da še vedno ne ve, kdo je pogajalski partner – ali predsedstvo ali JLA. Prav tako je opozorila na zaprta letališča in obratovanje jedrske elektrarne Krško. Člana predsedstva so seznanili tudi z mnenji ljudi z območij spopadov in nestrinjanjem z odlokom, ki ni skladen z Brionsko deklaracijo. Dr. Janez Drnovšek je tudi napovedal, da se bo udeležil seje predsedstva 16. julija, kjer bo poudaril vprašanja umika vojske iz Slovenije, vrnitev slovenskih obveznikov, vprašanje povzročene škode in vprašanje odgovornosti za vojaški poseg. Na tujem Avstrijski in nemški časopisi so dodatke predsedstva označili kot neuresničljive, na kongresu bavarske Krščansko-socialne unije (CSU), ki je potekal isti dan v Ansbachu, pa so sprejeli tudi zahtevo po takojšnjem priznanju neodvisnosti Slovenije in Hrvaške, če bi se pokazalo, da dogovor med jugoslovanskimi republikami v času trimesečnega moratorija ni mogoč. V Anconi sta se ob robu srečanja o ekološkem sodelovanju med Italijo in Jugoslavijo (do pobude prišlo že leta 1989) srečala dr. Dimitrij Rupel in Gianni De Michelis. Po pisanju Dela je bil ton pogovorov po novem bolj naklonjen Sloveniji. Francoski predsednik François Mitterrand je o rešitvi krize v Jugoslaviji po pisanju Večera izjavil, da dokler obstaja možnost, da se ohrani enotnost, je treba igrati na karto demokratičnega dogovora. »Kjer dogovor ne bo mogoč, pa naj se uveljavi pravica do samoodločbe.« Po pripovedovanju Lojzeta Peterleta v knjigi Slovenija in pika! je imel na spremembo njegovega prepričanja poleg nemškega predsednika Helmuta Kohla velik vpliv tudi njegov osebni prijatelj Zoran Mušič. Ob Mitterrandovem govorjenju, da bo Jugoslavija razpadla samo prek njegovega trupla, naj bi se večkrat ostro sporekla. V tujini je bilo veliko pozornosti deležno tudi ugašanje ene najbolj znanih letalskih družb na svetu, ameriškega Pan Americana (Pan-Am). Ta se je z razprodajo premoženja in letalskih linij znašel pred propadom. Avtor: Marko Balažic Vir: gov.si

Tue, 13. Jul 2021 at 17:42

199 ogledov

Minister Černač v Evropskem parlamentu o pomenu evropske kohezijske politike za hitrejše okrevanje po pandemiji covida-19
Minister brez resorja, pristojen za razvoj in EU kohezijsko politiko, Zvone Černač je na zasedanju Odbora Evropskega parlamenta za regionalni razvoj predstavil prednostne naloge slovenskega predsedovanja Svetu EU na področju kohezijske politike. Slovensko predsedstvo bo nadaljevalo z razpravami in usmerjanjem aktivnosti za vzpostavitev odporne Evropske unije. Minister je uvodoma poudaril, da je po junijskem sprejemu zakonodajnega kohezijskega svežnja za programsko obdobje 2021–2027 zdaj odgovornost na državah članicah, da pripravijo kakovostne partnerske sporazume in operativne programe. »Pri pripravi dokumentov in tudi izvajanju mora biti ključna osredotočenost na rezultate in doseganje dodane vrednosti. Prepričan sem, da si bodo vse države članice prizadevale za vzpostavitev prožnih sistemov upravljanja, ki bodo upravičencem olajšali izvajanje projektov in s tem dostop do evropskih sredstev,« je povedal minister. Minister je napovedal, da bo o tem razpravljal Sveta za splošne zadeve v sestavi kohezijskih ministrov 18. novembra 2021. Minister je opozoril na pomembno vlogo kohezijske politike pri soočanju s posledicami pandemije covida-19. »Številne države članice z razporejenimi kohezijskimi sredstvi obdobja 2014–2020 in dodatnimi sredstvi pobude React-EU ter nacionalnimi sredstvi  izvajajo pomembne naložbe, ki prispevajo tako k omilitvi posledic finančne in gospodarske krize kot tudi krepitvi odpornosti. Izkušnje dokazujejo, da se je kohezijska politika v duhu solidarnosti sposobna prilagoditi in odzvati na krize. Slovensko predsedstvo bo nadaljevalo z razpravami in usmerjanjem aktivnosti za vzpostavitev odporne Evrope,« je dejal. Izpostavil je razvojni pomen kohezijske politike. »Kohezijska politika pomembno prispeva k zmanjševanju razvojnih razlik med regijami in izboljšuje kakovost bivanja. Sredstva prihajajo od ljudi in se morajo zato k njim tudi vrniti. Želimo si, da učinke kohezijske politike prepoznajo tudi državljani, zato si bo predsedstvo prizadevalo za povečanje njene prepoznavnosti,« je pojasnil minister. Poleg večletnega finančnega okvira 2021–2027 je minister izpostavil tudi evropski sveženj za okrevanje in odpornost Next Generation EU, ki daje prebivalcem zgodovinsko priložnost za doseganje ciljev zelene, digitalne, odporne in trajnostne Evropske unije. Minister je v ospredje postavil učinkovito izvajanje zlasti finančno najobsežnejšega dela tega svežnja, Mehanizma za okrevanje in odpornost. Predsedstvo bo nadaljevalo z delom na področju prehoda v odporno družbo, hitrejše gospodarske rasti in večje blaginje za vse. »Države članice so že pripravile nacionalne načrte za okrevanje in odpornost in jih predložile Evropski komisiji. V njih so opredelili ključne reforme in naložb, zato je ena od prvih in zelo pomembnih nalog slovenskega predsedstva, da omogoči čimprejšnji sprejem nacionalnih načrtov na Svetu EU,« je poudaril minister. Minister se je zavzel za močno kohezijsko politiko tudi v prihodnje, pri čemer je treba upoštevati ključna načela solidarnosti in partnerstva ter specifik držav članic in regij. Predstavitev je zaključil z mislijo, da mora kohezijska politika zagotavljati enake izhodiščne možnosti za vse, ne glede na to, v kateri občini, regiji ali državi živijo.  Vprašanja evropskih poslancev V odgovorih na vprašanja evropskih poslancev je sporočil, da je Svet EU v sestavi finančnih ministrov danes potrdil 12 nacionalnih načrtov za okrevanje in odpornost, drugi paket bo potrjeval 26. julija. Izpostavil je, da se morajo načrti začeti izvajati čimprej. Za doseganje teritorialne, ekonomske in socialne kohezije je potrebno zagotoviti sinergije in razmejitve ukrepov, ki jih bo podprl Mehanizem za okrevanje in odpornost ter na drugi strani sredstva kohezijske politike. Koriščenje sredstev je treba pametno načrtovati, pravilno kombinirati in gospodarno uporabljati. »Potrebe po okrevanju in prihodnjih naložbah se med državami članicami razlikujejo, zato je prožnost pri izvajanju kohezijske politike pomembna," je povedal minister. Evropska komisija je pripravila obsežen predlog poenostavitev, ki so bile v večini vključene v sprejet sveženj uredb. Glede zagotavljanja evropskih sredstev za razvoj podeželja je minister povedal, da je to poseben izziv evropske kohezijske politike. Pri čemer so razlike med državami in regijami. V vsakem primeru je potrebno skozi mehanizme kohezijske politike zagotavljati možnosti za ohranitev poselitve, saj je ob urejeni infrastrukturi in ostalih pogojih, kvaliteta bivanja na podeželju višja, kot v gosto naseljenih mestih. Na vprašanje glede spoštovanja vladavine prava v povezavi z dostopom do evropskih sredstev, pa je minister odgovoril, da lahko o tem, ali so pravila spoštovana oziroma kršena, odločajo zgolj sodišča, ne pa politične institucije na katerem koli nivoju.

Tue, 13. Jul 2021 at 15:57

271 ogledov

Ministra Hojs in Koritnik ter generalna direktorica ZZZS Mlakarjeva podpisali sporazum o uvedbi nove osebne izkaznice
Minister za notranje zadeve Aleš Hojs, minister za javno upravo Boštjan Koritnik in generalna direktorica Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije doc. dr. Tatjana Mlakar so danes podpisali Sporazum o sodelovanju na področju skupnega naročanja, izdelave in personalizacije osebnih izkaznic ter uporabe osebnih izkaznic za dokazovanje lastnosti zavarovane osebe v sistemu kartice zdravstvenega zavarovanja. Minister Aleš Hojs daje izjavo | Avtor MNZ Minister za notranje zadeve Aleš Hojs je povedal, da je »vesel, da smo prišli do trenutka, ko smo formalizirali sodelovanje med dvema ministrstvoma in Zavodom za zdravstveno zavarovanje.« Ministrstvo za notranje zadeve je operativno zadolženo za izvedbo javnega naročila in kasneje za izdajo osebne izkaznice na upravnih enotah. »Z naše strani je vse pripravljeno za oddajo javnega naročila, saj je okvirni rok za oddajo ponudbe konec avgusta,« je dejal minister. Dodal je, da obstoječim osebnim izkaznicam veljavnost ne bo prenehala, saj se bo nova osebna izkaznica uveljavila postopoma. Minister za javno upravo Boštjan Koritnik je po podpisu sporazuma dejal, da gre za velik korak naprej v smeri velikih poenostavitev poslovanja, tako za državljane, kakor tudi za vse tiste institucije, kjer je potrebna osebna identifikacija, pa naj gre za elektronsko ali fizično identifikacijo. »Državljanke in državljani bodo januarja 2022 dobili elektronsko osebno izkaznico z biometričnimi podatki, to pomeni s podobo obraza in prstnimi odtisi ter dodatnimi elementi za sodobno e-poslovanje. To je velik korak k sodobnim digitaliziranim storitvam, ki so varne in zanesljive.« Kot je še dejal minister za javno upravo, večina naprednih storitev potrebuje istovetnost uporabnika, tako da se vzpostavi zaupanje in se preprečijo zlorabe, kar je še posebej pomembno v primerih, ko se obdelujejo osebni podatki. Storitve zaupanja in elektronska identiteta so namenjene prav takim situacijam. V Sloveniji danes večina elektronskih identitet temelji na kvalificiranih digitalnih potrdilih, ki jih že od leta 2000 izdajajo državni ali komercialni izdajatelji. Minister Boštjan Koritnik daje izjavo | Avtor MNZ Z novo osebno izkaznico bodo imeli državljanke in državljani na eni kartici vse potrebno za njihovo identifikacijo v fizičnem kot tudi v elektronskem svetu, prav tako pa bodo novo osebno izkaznico lahko uporabili za elektronsko podpisovanje. »S to posodobitvijo pa gremo še dlje, saj bo Republika Slovenija zdaj lahko priglasila shemo elektronske identifikacije za čezmejno poslovanje in s tem državljanom omogočila čezmejno elektronsko poslovanje v postopkih, ki zahtevajo najvišjo raven zanesljivosti,« je še izpostavil Koritnik. Generalna direktorica Zavoda za zdravstveno zavarovanje doc. dr. Tatjana Mlakar je povedala, da zavod uspešno nadaljuje sodelovanje z državno upravo v različnih postopkih razbremenjevanja in poenostavljanja poslovanja s strankami. Današnji sporazum predstavlja temelj za uporabo nove sodobne osebne izkaznice tudi za dokazovanje lastnosti zavarovane osebe v sistemu zdravstvenega zavarovanja. Predvidoma avgusta 2022 bomo z osebno izkaznico lahko uveljavljali tudi zdravstvene storitve pri zdravstvenih delavcih in zdravstvenih zavodih, in sicer prek elektronske identifikacije na podoben način kot s kartico zdravstvenega zavarovanja. Ministra Hojs in Koritnik ter generalna direktorica ZZZS Tatjana Mlakar so podpisali sporazum | Avtor MNZ Ozadje Novelo Zakona o osebni izkaznici, ki ureja izdajo biometrične osebne izkaznice, je Državni zbor sprejel 3. marca 2021. Zakon se bo začel uporabljati 3. januarja 2022, ko bomo pričeli z izdajo novih osebnih izkaznic. Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo za javno upravo in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije že dalj časa sodelujejo pri pripravi zakonskih podlag in izvedbi javnega naročila za novo osebno izkaznico, z današnjim dnem pa se medsebojno sodelovanje na skupnem projektu dolgoročno (to je za celotno obdobje izdaje novih osebnih izkaznic) formalizira tudi s podpisom Sporazuma o sodelovanju na področju skupnega naročanja, izdelave in personalizacije osebnih izkaznic ter uporabe osebnih izkaznic za dokazovanje lastnosti zavarovane osebe v sistemu kartice zdravstvenega zavarovanja. Nova osebna izkaznica bo vsebovala čip, na katerem bosta zapisana biometrična podatka podobe obraza in dveh prstnih odtisov. Biometrični podatki bodo shranjeni samo na čipu individualne osebne izkaznice in se bodo lahko uporabljali samo za preverjanje verodostojnosti dokumenta in istovetnosti lastnika dokumenta pri prehodu meje. Prstni odtisi se bodo odvzeli ob vlogi po dopolnjenem 12. letu starosti, iz evidence pa bodo izbrisani po vročitvi oziroma 90 dni od datuma izdaje, če osebna izkaznica ne bo vročena prej. Minister Aleš Hojs, minister Boštjan Koritnik, generalna direktorica ZZZS Tatjana Mlakar s podpisanim sporazumom v roki | Avtor MNZ Osebna izkaznica bo nosilka sredstva elektronske identifikacije. Vsebovala bo dve sredstvi elektronske identifikacije (visoke in nizke ravni zanesljivosti) in kvalificirano potrdilo za elektronski podpis. Uporaba te funkcije bo sicer določena z Zakonom o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja, ki bo urejal podlago za elektronsko identiteto posameznika, in ga bo Državni zbor predvidoma sprejel v tem tednu. Osebna izkaznica bo zato lahko priglašena kot nacionalni dokument za čezmejno elektronsko poslovanje (državljan Republike Slovenije bo lahko z osebno izkaznico opravljal tudi e-storitve tujih ponudnikov). Z osebno izkaznico bomo lahko opravljali tudi storitve na področju zdravstva. Te bodo prilagojene poslovanju prek elektronske identifikacije.

Tue, 13. Jul 2021 at 06:36

228 ogledov

Bilo je pred 30 leti, 13. julija - Slovenija ne naseda obupanim in jalovim provokacijam brezzobe JLA
V obdobju po podpisu Brionske deklaracije se je vse bolj jasno kazalo, da je jugoslovanski Zvezni izvršni svet (ZIS) pod vodstvom premierja Anteja Markovića izgubil nadzor nad delovanjem Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo (ZSLO) oziroma Jugoslovanske ljudske armade (JLA), katere predstavniki niso imeli namena spoštovati določil tega sporazuma. Namestnik ministra za ljudsko obrambo Stane Brovet je 10. julija opozarjal, da Slovenija in Hrvaška ne vplačujeta sredstev v zvezni vojaški proračun. Zato je ZSLO Narodni banki Jugoslavije (NBJ) predlagal, da ne upošteva priporočila ZIS o deblokadi računov hrvaške in slovenske republiške banke. Miran Bogataj, kasnejši vodja pogajalske skupine za umik JLA iz Slovenije | Avtor Urad vlade za komuniciranje Medtem je JLA ohranila nadzor nad brniškim letališčem, ki bi ga v skladu z Brionskim sporazumom morala vrniti v roke civilni zvezni upravi za kontrolo letenja. Letališče je zato ostajalo zaprto. JLA je tako kljub spoštovanju osnovne zaveze po vrnitvi v vojašnice poskušala na vse možne načine spodbosti Slovence k obnovitvi oboroženega spopada, da bi jih lahko obtožili kršitev Brionske deklaracije in pridobili mednarodno podporo za posredovanje. Poleg izzivanj z napovedovanjem premikov iz vojašnic, ponovno zasedbo izgubljenih objektov in agresivnimi zahtevami po vrnitvi izgubljenega orožja (predstavniki Slovenije pod vodstvom Mirana Bogataja so to zelo uspešno zavlačevali) je bila za slovensko ljudstvo najbolj provokativna zahteva ZSLO po ponovnem pošiljanju rektrutov v vojsko, ki je pravkar napadla samostojno Slovenijo. 13. julija 1991 je ZSLO poslal zahtevo po napotitvi skoraj 4.000 nabornikov v JLA. Slovenija ni nasedla nobeni provokaciji, njene obrambne sile pa so suvereno preprečile vsakršne poskuse izhoda vojaških formacij iz vojašnic JLA po Sloveniji, tako da ni moglo priti do nenadzorovanih spopadov, ki bi lahko izpadli kakor koli drugače kot obnovitev agresije JLA na samostojno Slovenijo. Tudi v ZSLO in JLA so kmalu spoznali, da načrtovana pokoritev Slovenije s prodorom čez Hrvaško ob pomoči vojašnic po Sloveniji ni bila izvedljiva. Slednje so namreč iz dneva v dan izgubljale moštvo. Naborniki so množično prestopali na slovensko stran ali pa so se le želeli vrniti domov v domačo republiko. Spoznali so, da je slovenska vojska predobro pripravljena na obrambo, jasno pa je postajalo tudi, da bo prihodnje težišče spopadov potekalo v južnejših republikah. Z vseh strani potrjena opazovalna misija Evropske skupnosti V skladu z določili aneksa II k Brionski deklaraciji so 13. julija 1991 v sporazumu udeležene strani podpisale memorandum o soglasju za prihod misije Evropske skupnosti (ES) za nadzor izvajanja sporazuma. Nizozemska, ki je tedaj predsedovala dvanajsterici članic ES, je v misiji videla pomembno podporo ohranjanju miru v razpadajoči Jugoslaviji, pa tudi vir informacij o dogajanju za ES. Nizozemska diplomacija se je zato zelo trudila za hitro uresničitev misije. Pogoje delovanja misije so uskladili v 72 urah po dogovorjenem brionskem sporazumu (7. julija). Nizozemski diplomat Christiaan Kröner je obiskal vseh dvanajst glavnih mest ES, da je zagotovil sredstva in skupino za misijo. Memorandum o soglasju za prihod misije je za ES v Beogradu podpisal Kröner, za jugoslovanski Zvezni sekretariat za zunanje zadeve Živojin Lazić, za Hrvaško njen zunanji minister Davorin Rudolf, za Slovenijo pa diplomat (pozneje prvi slovenski veleposlanik v Italiji) Marko Kosin. Prvih 20 predstavnikov misije je v Slovenijo prišlo že 15. julija, septembra 1991 se je nadaljevala na Hrvaškem, zatem pa je delovala še v Bosni in Hercegovini, Srbiji ter iz regionalnih središč v Albaniji, Bolgariji in na Madžarskem. Poleg dvanajsterice so se misiji pridružile še nekatere članice Konference za varnost in sodelovanje v Evropi (Kanada, Švedska, Poljska, Slovaška in Češka). Misija je delo končala 31. avgusta 1994. Avtor: Boštjan Furlan Vir: gov.si

Tue, 13. Jul 2021 at 03:24

296 ogledov

Govor ministra dr. Simonitija na odprtju slovenske razstave v Evropskem parlamentu
Minister za kulturo dr. Vasko Simoniti je sinoči v Evropskem parlamentu v Bruslju odprl razstavo sodobne slovenske likovne umetnosti Živimo v vznemirljivih časih. Kurator razstave, slovenski kustos Marko Košan je pripravil izbor del trinajstih slovenskih umetnikov in umetnic, ki sredi sodobne poplave vizualnih podob množičnih medijev iščejo nove poti slikarskega, kiparskega in fotografskega izraza, usmerjenega k novim utopijam (negotove) prihodnosti. Zbrane je poleg ministra za kulturo dr. Simonitija nagovoril tudi predsednik umetniškega odbora pri Evropskem parlamentu prof. Karol Karski. Govor ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija Razstava sodobne slovenske likovne umetnosti v Evropskem parlamentu je za Slovenijo velika čast. Na ta dogodek smo še posebej ponosni zato, ker Slovenija prav v tem času praznuje 30. obletnico samostojnosti, hkrati pa že drugič predseduje Svetu Evropske unije – družini svobodnih demokratičnih držav. Nekaj svežih utrinkov iz odprtja razstave sodobne slovenske umetnosti v @EP_Slovenija z naslovom Živimo v vznemirljivih časih. #EU2021SI  pic.twitter.com/FCj7o3pYTW — Milan Zver (@MilanZver) July 12, 2021 Evropa, ki se zaveda svoje identitete, zgodovine in tradicije, stoji pred novimi izzivi in razmislekom o lastni prihodnosti. Po velikih preizkušnjah, vzponih in padcih ji je uspelo v drugi polovici minulega stoletja izoblikovati zavezujoče skupne vrednote in zagotoviti svobodo na vseh ravneh človeškega bivanja, ki daje ustvarjalnosti prosto pot. To je zagotovilo njenega obstoja danes in jutri. V tem okolju je doma raznolikost izrazov, saj vsaka skupnost oblikuje skozi svoj govor lastno duhovno in stvarno podobo. Vsaki družini, vsaki ustanovi ali poklicu je lasten specifičen način izražanja in tako ima tudi jezik umetnosti v vseh njenih pojavnih oblikah sebi lasten izraz. Na otvoritvi razstave sodobne slovenske likovne umetnosti z naslovom "Živimo v vznemirljivih časih" v okviru slovenskega  predsedovanja Svetu EU , ki jo je odprl  kulturni minister Vasko Simoniti @mk_gov_si  v @europeanparl @Europarl_SL #eu2022si @EU2021SI @vladaRS pic.twitter.com/YjS7eTIp49 — Franc Bogovič (@Franc_Bogovic) July 12, 2021 Od vseh zvrsti sodobne umetnosti lahko ravno v likovni umetnosti najdemo izjemno raznovrstnost in izjemen soobstoj oblik, ki so za druge umetnosti manj značilne. Tukaj ne mislim samo na povsem prijazen soobstoj abstraktnega slikarstva in figurativne umetnosti, ampak tudi na soobstoj konceptualne umetnosti, performansa, instalacije, socialno angažirane umetnosti, bioloških intervencij in tako naprej. In kakšni raznolikosti smo šele priče v delih mlajših generacij, med katerimi bomo našli na primer internetno umetnost. Gre za izjemno pluralnost v vizualni umetnosti. Likovna umetnost se zdi tako v zadnjega pol stoletja podobna mitološkemu Proteju, Homerjevemu morskemu božanstvu, ki neprestano spreminja oblike in svojo modrost razodene šele, če ga krepko držimo v objemu, pa čeprav se je medtem spremenil v drevo, bika, ogenj, vodo in kačo. Morda je ravno likovna umetnost s svojo izjemno raznolikostjo nekakšen živi demokratični laboratorij, ki nenehno ustvarja pluralnost izrazov in idej. Tudi na tej razstavi sodobnih slovenskih umetnic in umetnikov smo izzvani v razmislek o naravi umetnosti in njeni sporočilnosti. Razstavljena dela nas tako spodbujajo k ohranjanju dveh vrlin demokratične družbe: strpnosti do drugačnosti in vživetja v položaj drugega. Morda bi si celo drznili reči, da je ravno likovna umetnost pravi preizkus odprtosti sodobne demokratične družbe. Prav zato naj živi likovna umetnost v vsej svoji raznolikosti, na umetnikih pa je, da skozi neskončno svobodo izraza poiščejo globlja sporočila, da odkrivajo ne le oblike, ampak tudi vsebine, pa naj so te doma v samem umetnikovem liričnem svetu ali pa v njegovem družbenem angažmaju. Razstava »Živimo v vznemirljivih časih«, ki prikazuje dela umetnic in umetnikov srednje in mlajše generacije, nagovarja s svojim jezikom in v svojem jeziku vse, ki v Evropskem parlamentu ne govorijo tega jezika, ampak ga nosijo v sebi kot kal osebne prostosti in duhovne širine. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Koroško galerijo likovnih umetnosti in v sklopu slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije, bo v Evropskem parlamentu in na strani ministrstva za kulturo na ogled do konca letošnjega leta.
Teme
obletnica deportacije prekmurskih judov v Auschwitz 16 april 1944 Dalia Klein Schntag

Zadnji komentarji

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Dalia Klein Schöntag: "Želim, da mi Slovenija vrne slovensko državljanstvo, ki so ga mojim staršem odvzeli 1948. leta"