SI
Bilo je pred 30 leti, 6. maja 1991 po smrti prvega vojaka armadni vrh JLA zagrozil z državnim udarom in prevzemom oblasti
Janša napoveduje takojšnjo osamosvojitev, če bo armada napadla Hrvaško
ČASOPIS V FOKUSU
Novice

Četrtek, 6. maj 2021 ob 08:11

Odpri galerijo

Protesti pred mornariškim poveljstvom JLA 6. maja 1991 v Splitu

Na prvi majski ponedeljek se je s smrtjo prvega vojaka jugoslovanske vojske v okviru razpadanja federacije v Splitu nadaljevalo dramatično zaostrovanje razmer na Hrvaškem. V senco je potisnilo vse druge dogodke, tudi pisanje nove slovenske ustave.

				Protesti pred mornariškim poveljstvom JLA 6. maja 1991 v Splitu			Protesti pred mornariškim poveljstvom JLA 6. maja 1991 v Splitu

Smrt makedonskega vojaka

Dramatične razmere v od sveta odrezani hrvaški vasi Kijevo v kninski okolici in nedavni pokol v Borovem selu v Slavoniji so močno načeli živce hrvaške javnosti. Že v prejšnjih dneh je tako prihajalo do demonstracij in ropanja srbskih trgovin in izpostav v Dalmaciji. Šestega maja 1991 se je položaj močno zaostril.

Na pobudo srednjedalmatinske podružnice Hrvaške zveze svobodnih sindikatov je izbruhnil protest pred stavbo vojaškega pomorskega poveljstva v Splitu. Demonstranti, ki naj bi se jih na vrhuncu zbralo okrog 50.000, so bili razjarjeni zaradi vloge jugoarmade v sporu hrvaške republike s hrvaškimi Srbi. Armada je namreč s svojim ravnanjem že od plitviškega incidenta na veliko noč dejansko krepila položaj srbskih upornikov na jugu in vzhodu Hrvaške. Ko se je postavljala med sprti strani, je preprečevala udejanjanje ukrepov hrvaških oblasti na hrvaškem ozemlju. Vrhunec je takšno početje, ki je  koristilo Srbom, doseglo v Kijevem. Tega zaradi armadne blokade ni mogla doseči niti humanitarna pomoč, oskrba pa je bila izrazito slaba. In to je izbilo sodu dno.

Protesti pred splitskim pomorskim poveljstvom so se popoldne spremenili v izgrede. Med njimi je prišlo do streljanja. Nekateri očividci so povedali, da so bili uvod vanj streli v zrak z enega od oken poveljstva. Armadna stran je takšno razlago zavračala. Vsekakor je uporaba strelnega orožja v množici terjala življenje devetnajstletnega Saška Gešovskega iz Kavadarcev v Makedoniji. Njegov kolega Toni Stojčev iz Makedonske Kamenice je bil ranjen. Streljal je hrvaški policist.

				Prva žrtev napetosti na Hrvaškem v vrstah jugoslovanske zvezne vojske je po eni strani sprožila bobnenje armadnih vrhov. Na pobudo zveznega sekretarja (ministra) za obrambo Veljka Kadijevića se je sešlo zvezno predsedstvo. 			Prva žrtev napetosti na Hrvaškem v vrstah jugoslovanske zvezne vojske je po eni strani sprožila bobnenje armadnih vrhov. Na pobudo zveznega sekretarja (ministra) za obrambo Veljka Kadijevića se je sešlo zvezno predsedstvo.

So se glave začasno ohladile?

Prva žrtev napetosti na Hrvaškem v vrstah jugoslovanske zvezne vojske je po eni strani sprožila bobnenje armadnih vrhov. Zvezni sekretar (minister) za obrambo Veljko Kadijević se je po hitrem postopku vrnil z zdravljenja v službo. Objavljeno je bilo grozeče sporočilo, v katerem so generali naznanili, da je država zaradi tega, ker zvezne oblasti niso upoštevale njihovih predlogov, že v državljanski vojni. Zagotavljali so, da bodo v skladu z bojnimi pravili zavrnili vsak napad na pripadnike armade, saj da »štab vrhovnega poveljstva ne bo dovolil, da bi se ekstremistično vedenje sprtih strani lomilo na hrbtih JLA«. V podkrepitev svoje odločnosti je isti štab ukazal bojno pripravljenost armade in mobilizacijo ustreznih enot.

Na njegovo pobudo se je še istega večera na izredni seji sešlo zvezno predsedstvo. Sicer je odločno obsodilo eskalacijo in uboj vojaka v Splitu, vendar o konkretnih Kadijevićevih predlogih ni odločalo. Udeleženci seje so namreč menili, da morajo takšne odločitve sprejemati v navzočnosti šefov republik.

Na terenu v Splitu je v nasprotju z ostro retoriko armadnega vrha marsikaj kazalo na vsaj začasno umirjanje. Pripadniki jugoslovanske vojske so se lahko prepričali, da jih Dalmatinci ne štejejo več za svoje oborožene sile, ko so z barikadami iz avtomobilov in avtobusov preprečili prihod okrepitev pred sedež pomorskega poveljstva. Nazadnje je to poveljstvo po pogovoru s splitskim županom celo privolilo v zahtevo demonstrantov, da na stavbo obesi hrvaško zastavo.

K umiritvi je prispeval tudi poziv hrvaškega predsednika dr. Franja Tuđmana, ki so ga dalj časa predvajali množici pred poveljstvom. Demonstrantom je položil na srce, naj se mirno razidejo in zaupajo hrvaški oblasti, da bo zagotovila mir in red na celotnem hrvaškem ozemlju.

Janša napoveduje takojšnjo osamosvojitev, če bo armada napadla Hrvaško

O dilemah Hrvatov ob Kijevem, Borovem selu in Splitu je v goriškem Katoliškem glasu pisal tudi Leon Marc. Glede Tuđmana je ugotavljal, da »je vendar ostal miren v dejanjih, saj se zaveda, da bi vsakršna prenagljena poteza Hrvaško pahnila v pravo vojaško okupacijo, v kateri bi se vojska, ki ji trenutno poveljuje srbski general, »trdorokec« Adžič (ustaši naj bi mumenda med vojno pobili 42 članov njegove rodbine), odkrito postavila na stran srbskih teroristov«.

Delovega komentatorja Branimirja Nešovića je zaostritev s smrtjo vojaka v Splitu privedla celo do previdnega optimizma, da bo zdaj možna razrešitev več kot mesec dni trajajočega pata: »Politika pa tako rekoč ne pozna naključij, natančneje, prizadeva si, da bi se jim izognila. Zato bi pravzaprav lahko govorili o premišljenem morjenju, iz katerega bo sledil premišljen dogovor, takšen ali drugačen kompromis.«

Približno v istem času je intervju zagrebškemu Večernjemu listu dal slovenski obrambni minister Janez Janša. Poudaril je, da ima hrvaško vodstvo dve možnosti: »Zelo hitro se bo moralo odločiti, ali se bo Hrvaška uprla terorju kot država, se pravi organizirano. Če tega ne bo storila oziroma če se bo za to odločila prepozno, bo na Hrvaškem izbruhnil neorganiziran, stihijski spopad med narodoma.« Obrambni minister je napovedal tudi, da bo Slovenija ob morebitnem neposrednem napadu armade na Hrvaško v hipu aktivirala zahteve po odcepitvi, ne da bi čakala na konec junija.

V intervjuju za Nedjeljo pa se je o slovenskem osamosvajanju razgovoril hrvaški ekonomist dr. Branko Horvat. Ta vodilni »apostol« razširjanja zgodbe o uspešnosti jugoslovanskega samoupravnega gospodarskega modela na zahodu, kar mu je prineslo celo nominacijo za Nobelovo nagrado, se je »proslavil« z napovedjo, da osamosvojitve ne bo: »Odcepitev ne bi le gospodarsko uničila Slovenije, temveč bi jo uničila tudi nacionalno. Po dveh generacijah Slovenije ne bi bilo več!« Horvat je na svoje napovedi seveda pozabil, ko je v naslednjih letih veselo naprej modroval o poteh in stranpoteh slovenskega in hrvaškega gospodarstva v okviru držav, ki kar nista hoteli propasti.

Nadaljuje se pisanje ustave  

Daleč od oči jugoslovanske in v veliki meri tudi slovenske javnosti, ki sta bili zaposleni z zapleti na Hrvaškem, se je nadaljevala priprava slovenske ustave. Šestega maja 1991 se je sestala ustavna komisija. Razpravljala je o opredelitvi človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tako rekoč vso pozornost je namenila vprašanjema pravice do ugovora vesti in pravice do dela.

Avtor: Aleš Maver

vir: gov.si

Galerija slik

Zadnje objave

Sun, 13. Jun 2021 at 06:26

0 ogledov

Bilo je pred 30 leti, 13. junija 1991 ZIS začel carinsko vojno uveljavljati odlok o plačevanju carine
Jugoslovanska vlada (Zvezni izvršni svet ali ZIS) je slovensko obvestila, da bo pričela uveljavljati odlok o plačevanju carine. Slovenska carina je namreč po 23. 12. 1990 prenehala plačevati dajatve Zvezni carinski upravi. ZIS je s to potezo premišljeno zaostril že polletno »carinsko vojno« med zvezno in republiško oblastjo približno dva tedna pred napovedano razglasitvijo samostojnosti. Samo urejanje zapadlih obveznosti bi trajalo vsaj 13-15 dni. Do tedaj pa v carinjenje ne bi bil sprejet noben uvoz v Slovenijo, kar bi povzročilo pomanjkanje vsakršnega blaga. Vlada se je odzvala s pojasnilom, da plačuje svoj obvezni delež t. i. kotizacij v zvezni proračun ter da gre za pritisk na spoštovanje sklepov, ki jih je sprejel slovenski parlament. Prepletanje psihološke vojne za carine in stopnjevanja pritiskov na obrambnem področju V teh dneh se je sestala tudi koordinacijska skupina za primer izrednih razmer v razširjeni sestavi, ki je vključevala vodje podskupin v sedmih pokrajinah. Skupina je pregledala najpomembnejše obveščevalne informacije in izpostavila naraščajoči pomen obvladovanja razmer na mejah. Sestala se je tudi vlada, ki je ponovila trdno odločenost, da bo vzdrževala svoj carinski sistem, Beogradu ne bo dopustila, da bi ji vsilil svoje carinike, poslane na slovensko mejo (Premiki, 148).  Medtem so enote Jugoslovanske armade nameščene v Sloveniji, tudi 13. junija stopnjevale priprave na dejansko vojno z logističnimi premestitvami, helikopterskimi preleti nad slovenskimi položaji in s povečanjem bojne pripravljenosti enot jugoslovanske armade v stražnicah z dodatnim pehotnim orožjem (predvsem z namenom obrambe pred morebitnim napadom posebnih enot slovenske milice). Aktivno je bilo tudi vodstvo petega vojaškega okrožja, v čigar imenu je general Popov nastopil na  sestanku s starešinami dveh vojašnic v Ljubljani. Poudaril je, da JLA ne bo dovolila nikakršnega prevzema nadzora nad slovensko mejo (Premiki, str. 305). Gavrilo Princip slovenske osamosvojitvene vojne Ostale republiške vlade so popustile in se odpovedale carini. Slovenski minister za gospodarstvo Andro Ocvirk pa je do konca vztrajal na tem pomembnem prilivu za slovenski proračun. Predhodnik na tem položaju dr. Jože Mencinger ga je zato v šali označil »za nekakšnega Gavrila Principa slovenske vojne, ker je z Markovićem podpisal, da mu bo poslal denar, torej pobrane davke in carine, pa ga ni poslal.« [ … ] »Seveda ne trdim, da bi poslani denar preprečil vojno. To je bilo samo izrabljeno kot povod.« Minister za tržišče Maks Bastl je medtem napovedal, da se bo Slovenija takoj po osamosvojitvi posvetila zniževanju carinskih dajatev na raven evropskih in ukinitev izjem za velike sisteme z namenom, da bi bili pogoji gospodarjenja za vse enaki. Slovenci ugledamo grb samostojnosti Ustavna komisija je podprla idejno rešitev akademskega kiparja Marka Pogačnika za Grb Republike Slovenije, ki naj ga predstavlja Triglav, pod njim dve valoviti črti, ki ponazarjata morje, nad njim pa tri rumene šesterokrake zvezde na modri podlagi. Javnosti je bil predstavljen dokončni načrt osamosvojitvene slovesnosti in prvikrat tudi posebni znak samostojne Slovenije.  Ameriška pomoč ni le za demokracijo Republikanski kongresnik Dana Rohrabacher se je z dopolnilom k zakonu o pomoči ZDA tujim državam zavzel za to, da bi pomoč namenili le tistim republikam v Jugoslaviji, ki imajo demokratično izvoljena vodstva, torej tudi Sloveniji. Prevladal je prosrbsko naravnani del Kongresa in predlog ni bil izglasovan. Emigracija želi aktivno vlogo v slovenski politiki Zavedni Slovenec Tine Vivod je v argentinskem časopisu Svobodna Slovenija ponovil zahteve politične emigracije slovenski vladi:  - Nova oblast naj vrne dostojanstvo vsem, ki so do zdaj trpeli preganjanje in sramotenje ali pa izgubili življenje zaradi zvestobe verskim in političnim idealom. - V novem obdobju naj tudi Slovenci po svetu soodločajo o svoji in narodovi usodi. - Zagotovi naj se jim možnost dvojnega državljanstva.Razčiščenje odgovornosti za revolucionarno nasilje pred začetkom oboroženega odpora in za množične umore po vojni. - Izseljenska matica naj spada pod ministrstvo za Slovence po svetu.- Obnova gospodarstva v republiki Sloveniji bo sad zaupanja v pravno državo in ustreznih zakonov, ki bodo izhajali iz nove slovenske ustave.- Slovenska politična emigracija podpira napore sedanje vlade za demokratizacijo in samostojnost Slovenije ter njeno suvereno vključitev v evropsko skupnost.  - Predsednik vlade Lojze Peterle je razumel pričakovanja Slovencev živečih v izseljenstvu. Prizadeval si je za sodelovanje s predstavniki Slovencev širom po svetu in v zamejstvu in jih tudi spodbujal, naj državi pomagajo v njenem procesu osamosvajanja in mednarodne uveljavitve. Avtor: Boštjan Furlan vir: gov.si

Sat, 12. Jun 2021 at 18:56

139 ogledov

Bilo je pred 3o leti, 12. junija 1991 Markovičeve apokaliptične napovedi, sam bi paktiral s slovensko hudičevo opozicijo
Zaradi bližnjega zasedanja Sveta ES, ki je vztrajal pri jugoslovanski celovitosti in ji zagotavljal denarno pomoč, in zaradi obljub Mednarodnega denarnega sklada o pomoči Jugoslaviji je predsednik zvezne vlade Ante Marković prepričeval slovensko politiko, naj se »vrne k reformam in odpove enostranskim rešitvam«. Njegove predloge je del slovenske opozicije vzel zelo zares, kar se je pokazalo v naslednjih dneh. Slovenski predsednik Milan Kučan in zunanji minister Dimitrij Rupel pa sta tega dne dobila jasno podporo Svetega sedeža, ki je poudarjal pravico narodov do samoodločbe, papež pa je Slovencem podelil apostolski blagoslov. Markovićevi uradni in neuradni pogovori V slovenskem parlamentu sta na skupnem zasedanju vseh treh zborov poslancem govorila predsednik slovenske vlade Lojze Peterle in predsednik zvezne vlade Ante Marković. Peterle je povedal, da zvezna vlada ne kaže razumevanja niti do slovenske suverenosti niti do osamosvojitvenih procesov, ki so »edina podlaga za nadaljnje pogovore«. Poudaril je tudi, da bo Slovenija z dnem osamosvojitve prevzela nadzor nad državno mejo in se dogovorila o postopnem umiku JA z ozemlja Slovenije. Marković je v odgovor sicer dejal, da zvezna vlada odločitvam Slovenije ne nasprotuje, »vendar bo morala sama sprejeti posledice«. Opozoril je še, da bo Slovenija v primeru odcepitve izgubila jugoslovanski trg in doživela mednarodno blokado, če pa bo sodelovala pri graditvi novih odnosov v Jugoslaviji, lahko med drugim dobi visoko mednarodno finančno podporo, vstopi v ES in reši turistično sezono. »Slovenija se mora zavedati odgovornosti za svojo usodo in za usodo cele države,« je poudaril zvezni premier. Glede tega je Jože Pučnik za Večer izjavil, da slovenske poteze ne bodo imele tako dramatičnega vpliva na odločitve Evrope, kot je napovedal Marković. Delegaciji obeh predsednikov sta se pred nastopom v parlamentu sicer usklajevali glede odprtih vprašanj v zvezi s stališči Evropske skupnosti in Mednarodnega denarnega sklada do Jugoslavije, glede monetarne politike, nabornikov in Slovencev, zaposlenih v zveznih organih, ter glede financiranja zvezne države … Glede tega financiranja je Marković predlagal kupčijo in »zahteval denar (od carin), v zameno pa ponujal svoje posredovanje pri Veljku Kadijeviću«, zveznemu sekretarju za ljudsko obrambo SFRJ – v podkrepitev zagotovila je s seboj v Ljubljano pripeljal njegovega namestnika admirala Staneta Broveta. (Janša, 147) Vendar pa delegaciji nista dorekli konkretnih rešitev, slovenska stran je namreč vztrajala, da so carine po novi slovenski zakonodaji republiški dohodek. Nazadnje se je razprava ustavila ob vprašanju, ali se bo Slovenija 26. junija odcepila ali pa začela postopek sporazumnega razdruževanja. Marković se je po razpravi v parlamentu pogovarjal tudi s predsedniki strank in vodji poslanskih klubov. Najbolj je gosta presenetilo vprašanje glede njegovega odnosa do demilitarizacije, ki ga je postavil njen zagovornik Jožef Školč. Marković mu je odgovoril, da je zahteva po demilitarizaciji v tem času »popolnima nerealna«. Školčevo vprašanje je nakazovalo, da del slovenske opozicije bodisi ni imel realnih predstav o političnih in vojaških razmerah v državi bodisi je skušal z zahtevami po demilitarizaciji ustaviti osamosvojitveni proces. Dr. France Bučar, ki je kasneje zagovarjal tedanjo držo LDS, je uporabil prispodobo o avtomobilu, ki potrebuje poleg motorja tudi zavore. Posebej zanimivi so bili prav Markovićevi pogovori z opozicijskimi politiki, ki jih je opisal Danilo Slivnik. Z njimi naj bi Marković tik pred odhodom na večerjo govoril o možnosti odstranitve Demosove vlade in zamenjavi oblasti. Ker so se pogovori zelo zavlekli, so bili Markovićevi spremljevalci v neprijetnem položaju, ko so morali v vili Podrožnik, kjer so gosta čakali predsednik vlade Lojze Peterle in drugi gostitelji, opravičevati zamudo in pojasnjevati, da je njihov šef na »zasebnem pogovoru.« (Slivnik, 86) Neuspešne pogovore z opozicijo je kasneje omenjal Ante Marković, nenavadno zamudo na večerjo pa je avtorju potrdil Lojze Peterle. Večerja v vili Podrožnik se je hitro spremenila v »celonočno prepričevanje in pogajanje, tako da sta Marković in Brovet odletela v Beograd šele proti jutru. Oba beograjska gosta sta igrala zelo čudno igro. Marković je v pogovorih vso noč vztrajal pri zahtevi »spoštovanja zveznih zakonov«, medtem ko je Brovet nastopal mehko in obljubljal, da do dneva razglasitve slovenske samostojnosti ne bodo s silo novačili nabornikov. Večkrat je ponovil, da bo JA spoštovala odločitev slovenske skupščine 26. junija, nakar je Marković vedno dodal: »Če jo bodo potrdili pristojni zvezni organi.« (Janša, 147) Čeprav slovenska stran ni zaupala Brovetu, ker je vedela za armadni načrt zapore državne meje, je Markovićev nastop v primerjavi z Brovetovim učinkoval nenavadno ekstremistično. Kučana pri papežu »vrglo rahlo iz tira« Slovenski predsednik Milan Kučan in zunanji minister Dimitrij Rupel sta ob koncu obiska v Italiji obiskala Vatikan, kjer sta se srečala z namestnikom državnega tajnika Angelom Sodanom in papežem Janezom Pavlom II. Sodano je pokazal izjemno poznavanje razmer v Jugoslaviji ter izrazil stališče Svetega sedeža, da nihče ne sme narodom odreči pravice do samoodločbe in demokratične izbire, ki jo morajo udejanjati po miroljubni poti. Milan Kučan je po pogovoru s Sodanom novinarjem po svoje razlagal izrečeni latinski pregovor o kapljici, ki »izdolbe v kamen luknjo z vztrajnostjo in ne z močjo«, da naj bi Sodano namreč želel pozvati k »premišljenosti, da ne bi izzvali nečesa, kar bi nam škodilo«. V tej razlagi se kaže strah Milana Kučan in velikega dela opozicije, da bi slovenska politika in vojska izzvali jugoslovansko agresijo, kar pa se nikoli ni zgodilo. Rupel je kasneje zapisal, da je Kučana obisk pri papežu vrgel rahlo iz tira. »Priznal je, da je živčen.« (Rupel, 129) Papež Janez Pavel II, ki je bil vseskozi naklonjen slovenski demokratizaciji in osamosvojitvi, je po krajšem pogovoru vsem Slovencem izrekel svoj apostolski blagoslov in zaželel miru. Milan Kučan je nazadnje papežu predal željo slovenskih vernikov, da jih obišče, formalnega vabila za obisk Slovenije pa mu po pisanju Delove novinarke Mojce Drčar Murko ni predal. Semoličev prevzem ZSSS in napovedi stavk  Za predsednika Zveze svobodnih sindikatov Slovenije je bil izvoljen nekdanji član CK ZKS in kasnejši vodja poslanskega kluba Socialistične stranke Slovenije Dušan Semolič, ki je edini izmed sedmih kandidatov dobil podporo panožnih sindikatov. Dvom v pravilnost Semoličeve izvolitve so izrazili v svetu območnega sindikata Podravje in predlagali ponovitev kandidacijskega postopka. Metka Roksandič se je vprašala glede Semoličevega osebnega interesa, »da se je dan pred sprejemom kandidature včlanil v zvezo.« Člani sveta ZSSS so bili kritični do »mrzličnega odločanja za osamosvojitev«, »štrajke« so označili kot edino pot, da se kaj doseže, in napovedali nove. Glede na to, da je bila Slovenija na temelju plebiscitne odločitve na pragu osamosvojitve in vojne, je bilo tovrstno početje zelo težavno. Avtor: Jurij P. Emeršič Vir: gov.si

Sat, 12. Jun 2021 at 18:23

132 ogledov

Zaradi krive ovadbe vložena kazenska ovadba zoper Katarino Bervar Sternad in Natašo Pirc Musar
Zaradi krive ovadbe zoper direktorja Urada Vlade RS za komuniciranje, mag. Uroša Urbanijo, je bila dne 9. 6.2021 vložena kazenska ovadba zoper Katarino Bervar Sternad in Natašo Pirc Musar.Ker sta Katarina Bervar Sternad in Nataša Pirc Musar ob vložitvi kazenske ovadbe zoper direktorja Urada Vlade RS za komuniciranje (UKOM), mag. Uroša Urbanijo, v zadevi domnevne oškodovanke Slovenske tiskovne agencije d. o. o. (STA), Ljubljana, vedeli, da kazenska ovadba, ki jo vlagata, ne predstavlja kaznivega dejanja, je bila dne 9. 6. 2021 zoper njiju vložena kazenska ovadba zaradi krive ovadbe na podlagi prvega odstavka 283. člena Kazenska zakonika (KZ-1). Katarina Bervar Strnad in Nataša Pirc Musar sta v krivi ovadbi z dne 17. 5. 2021 direktorju Urada Vlade RS za komuniciranje, mag. Urošu Urbaniji, očitali zlorabo položaja, prestopa meje uradnih pravic in opustitev uradne dolžnosti in to kljub temu, da sta kot univerzitetni diplomirani pravnici na podlagi poznavanja pravnih predpisov v Republiki Sloveniji in na podlagi listin, ki sta jih predložili kot dokaz v krivi ovadbi z dne 17. 5. 2021 vedeli, da kazenska ovadba, ki sta jo vložili zoper mag. Uroša Urbanijo, ne predstavlja kaznivega dejanja. Kazensko ovadbo s podobnimi očitki zoper direktorja UKOM-a, mag. Uroša Urbanijo, je decembra 2020 že vložil Sindikat novinarjev Slovenije. Kazenska ovadba je bila zavržena, saj je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani ugotovilo, da mag. Uroš Urbanija pri svojem delu v odnosu do STA ni storil nobenega uradno pregonljivega dejanja. UKOM od 1. 1. 2021 ni v noben pravnem odnosu s STA, na podlagi katerega bi lahko nakazoval sredstva STA. Pravna podlaga, na podlagi katere je UKOM izplačeval sredstva za opravljanje javne službe STA, je predstavljala letna pogodba med UKOM-om in STA o opravljanju javne službe. Ker kljub številnim pozivom UKOM-a k sklenitvi pogodbe o izvajanju javne službe med STA in UKOM-om za leto 2021 STA ni izrazila interesa za sklenitev pogodbe, UKOM te pravne podlage za izplačilo sredstev STA ni imel. Prav tako zadostne podlage za izplačilo sredstev STA s strani UKOM-a ne predstavlja 66. člen Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (tako imenovani PKP7), saj ne zavezuje UKOMa k izplačilu sredstev za opravljanje javne službe STA. 66. člen PKP7 med drugim določa, da naj bi se sredstva za opravljanje javne službe STA v letu 2021 zagotovila v skladu s Poslovnim načrtom STA za leto 2021. V Poslovnem načrtu STA za leto 2021, ki ga je sprejela družba STA, pa je zapisano, da STA po Zakonu o Slovenski tiskovni agenciji (ZSTAgen) pridobiva sredstva za opravljanje javne službe na podlagi letne pogodbe med ustanoviteljem in STA ter, da so pogoji za plačilo nadomestila, za njegovo koriščenje, roki in način plačila ter zahteve, povezane s poročanjem družbe o stroških, povezanih z opravljanjem javne službe, določeni v letni pogodbi o opravljanju javne službe s STA. Glede na navedeno je direktor UKOMa večkrat pozval direktorja Veselinovića, da se sklene nova pogodba, žal pa direktor evidentno krši tako ZSTAgen, ko ne opravlja javne službe, kot tudi PKP7, navsezadnje pa tudi lastni poslovni načrt za leto 2021.

Fri, 11. Jun 2021 at 21:28

241 ogledov

Dr. Vinko Gorenak: "Non paper" ali neobstoječi dokument - kdo kaj skriva?
Piše: dr. Vinko Gorenak Pa smo tam. Že nekaj mesecev je v EU in širše, sploh pa v Bosni in Hercegovini in na Zahodnem Balkanu, govora o tako imenovanem “non paper” ali neobstoječem dokumentu, ki pa menda obstaja. Naši levičarski mediji in politiki so ga pripisali Janezu Janši, ki naj bi z njim na novo zarisoval meje med državami nekdanje juge, zlasti na območju Bosne in Hercegovine. Sedanja Janševa vlada je jasno zanikala, da nikoli ni niti pripravljala, ne obravnavala, kaj šele sprejela tak dokument. Jasno je tudi povedala, da ta trditev velja tudi za vse državne organe. A zavajanje naših levičarskih medijev in  politikov se je nadaljevalo in neresnica se je širila po Evropi. Kaj torej storiti? Odgovor je zelo enostaven. Neresnico najlažje utišaš z objavo resnice. In Janševa vlada se je na zadnji seji odločila prav to. Z edinega dokumenta, ki v vladnih arhivih na to temo sploh obstaja, je umaknila oznake tajnosti. To pa je dokument, ki ga je leta 2011 spisal Milan Kučan, ki je bil takrat posebni odposlanec takratnega predsednika vlade Boruta Pahorja za Bosno in Hercegovino. Takratni predsednik vlade in sedanji predsednik države Borut Pahor se z umikom oznake tajnosti,  s tega dokumenta, ne strinja, kar seveda sploh ne razumem. Če v zapisu Milana Kučana ni nič spornega, potem ne vem, zakaj bi njegov zapis sploh še nosil oznako tajnosti, sploh pa zato, ker naj bi bil njegov zapis že objavljen v neki knjigi levičarskega zgodovinarja Boža Repeta. Vprašanje bi torej moralo biti, ali je Božo Repe kršil zakon, ko naj bi objavil poročilo Milana Kučana in ne zakaj je Janševa vlada umaknila oznake tajnosti s Kučanovega poročila o Bosni in Hercegovini. Toda zgodovina se ponavlja. Vsakih nekaj let, po letu 1991, se je v naši politiki pojavilo tako imenovano vprašanje trgovine z orožjem iz leta 1991. Osnovni krivec in dobičkar iz tistega časa, naj bi bil Janez Janša. Čeprav je že leta 1996 tožilstvo temeljito preiskalo vse dokumente na to temo in zavrglo vsak dvom o kakršnemkoli kaznivem dejanju na to temo (levičarski mediji in politiki še danes trdijo, da je ovadbo zavrgla Barbara Brezigar, kar je čista laž, zavrgel jo je neki tožilec, imena se v tem trenutku ne spomnim). Še pred dnevi sem poslušal bivšega predsednika države Danila Türka, ki je trobezljal prav to, torej o nerazčiščeni situaciji okoli trgovine z orožjem. V zvezi s tem naj se vrnem k trditvi, da se zoper laž lahko boriš le z objavo resnice. Tega smo se zavedali tudi aprila 2011, ko so levičarski mediji in politiki ponovno, ne vem več kolikokrat, začeli z obujanjem trgovine z orožjem. Bližal se je pač predvolilni čas. Poslanci SDS smo takrat zahtevali izredno sejo Državnega zbora, na kateri smo predlagali, da notranje ministrstvo, obrambno ministrstvo in predsednik države (ti imajo vse dokumente o tako imenovani trgovini z orožjem, ki pa so zaupni), z omenjenih dokumentov umaknejo stopnjo tajnosti in jih tako razkrijejo javnosti.   Ker sem bil takrat nosilec te točke dnevnega reda DZ, sem se ločeno sestal s tremi kriminalističnimi preiskovalci trgovine z orožjem, med njimi z Dragom Kosom, Marjanom Erhatičem in mislim, da s pokojnim Bojanom Gričarjem. Vsem trem sem ločeno zastavil  enostavno vprašanje: “Ali obstaja en sam dokaz, da je Janez Janša v zadevi trgovine z orožjem v žep pospravil en sam dinar, tolar ali nemško marko?” Javno sem tudi povedal, da bom v primeru pozitivnega odgovora izstopil iz SDS. Toda njihov odgovor je bil jasen: “Ne”. Toda naj ponovim, tajne dokumente, na temo trgovine z orožjem, ima lahko le notranje in obrambno ministrstvo, ter predsednik države. Notranja ministrica je takrat bila Katarina Kresal, obrambna ministrica je bila Ljubica Jelušič, predsednik države pa je bil Danilo Türk. Vsi trije so sporočili, da oznak tajnosti iz dokumentov o trgovini z orožjem ne bodo umaknili, ker bi to škodovalo interesom Slovenije. Enak sklep je sprejela tudi takratna leva politična večina v Državnem zboru. Po se vrnimo k resnici. Če bi bilo v trgovini z orožjem karkoli narobe, sploh pa če bi se z njo okoristil Janez Janša, bi bilo v njihovem interesu, da vse dokumente pokažejo javnosti. Toda za kaj takega se niso odločili. Že vedo zakaj. Nekaj podobnega se dogaja sedaj. Če tako imenovani “Non paper” , ki naj bi ga spisala ali sprejela ali razširjala Janševa vlada, potem naj ga objavijo in ne nakladajo. Če pa obstaja le dokument, ki ga je spisal Milan Kučan leta 2011 in govori o Bosni in Hercegovini in mejah na Balkanu, pa je tudi prav, da postane ta dokument javen. Bomo le vedeli pri čem smo. vir: vinkogorenak.net 

Wed, 9. Jun 2021 at 07:07

108 ogledov

Bilo je pred 30 leti, 9. junija 1991 Slovenska vlada enotna glede aktivnosti v zvezi z osamosvojitvijo Republike Slovenije
Druga junijska nedelja je bila v Sloveniji eden mirnejših dni v sicer zelo pestrem in napetem mesecu. Člani slovenske vlade so na večerni seji razpravljali o aktivnostih za osamosvojitev Slovenije na posameznih področjih ter jih nato uskladili in podprli. Potrebnega je bilo veliko poguma, modrosti in požrtvovalnosti, da so kljub grožnjam jugoslovanske armade, očitnemu nepoznavanju in nerazumevanju notranjih jugoslovanskih razmer v mednarodni skupnosti ter kritikam opozicije in medijev ohranili trdnost in odločenost izpeljati tvegani projekt osamosvojitve do konca. Sklep iz zapisnika 95. seje izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije. | Avtor Arhiv RS 95. seja vlade Republike Slovenije Seja vlade 9. junija 1991, ki je trajala od 19. do 23. ure, je bila v celoti namenjena dogovoru o aktivnostih v zvezi z osamosvojitvijo Republike Slovenije. Kot je razvidno iz zapisnika, je »predhodno o teh vprašanjih razpravljal tudi projektni svet in DEMOS.« Člani vlade so na seji podprli aktivnosti za osamosvojitev Slovenije na posameznih področjih, ugotovili pa so tudi, »da ostaja še nekaj odprtih vprašanj, zlasti vprašanje uvajanja lastnega denarja«. Kot izhodišče za nadaljnjo razpravo so sprejeli predlog, »da bi v prehodnem obdobju (do uvedbe lastnega denarja) kot plačilno sredstvo še naprej uporabljali jugoslovanske dinarje, ki bodo po potrebi zamenjani z vrednostnimi papirji«. Sklenili so, da se na podlagi razprave tistega dne in »usklajenih stališč o odprtih vprašanjih« pripravi uvodni nagovor za skupno zasedanje treh zborov Skupščine Republike Slovenije, »v katerem naj bi bil dan poudarek na uresničevanju zakonov, ki so ključnega pomena za osamosvojitev«. Predsednik vlade Lojze Peterle je imel potem 12. junija v skupščini briljanten nagovor v navzočnosti zveznega premierja Anteja Markovića, v katerem je kot dogovorjeno na seji vlade zelo konkretno ter izčrpno predstavil zakone in ukrepe, s katerimi bo Slovenija uresničila (oziroma na določenih področjih tudi že uresničuje) samostojnost. Zdi se, da je zvezni premier šele takrat dojel, da se proces osamosvajanja Slovenije de facto že uresničuje. Ustanovitev Društva izgnancev Slovenije 1941–1945 Slovenci, ki so med drugo svetovno vojno doživeli grozote fašizma in nacizma ali revolucionarnega nasilja, so z osamosvajanjem Slovenije dobili upanje, da bo v novi državi več posluha za popravo krivic kot v Jugoslaviji, ki ni nikoli izplačala odškodnin civilnim žrtvam vojnega nasilja (izgnancem, internirancem, taboriščnikom, prisilnim mobilizirancem, ukradenim otrokom in drugim). Sredstva, ki jih je prejela od Nemčije bodisi kot vojno odškodnino (poplačan je bil le manjši del) ali v obliki ugodnih posojil, je Jugoslavija porabila za druge namene, na primer za infrastrukturne projekte in devizno likvidnost. Prav zaradi reševanja te problematike in za ohranjanje zgodovinskega spomina na »trnovo pot blizu 80.000 slovenskih izgnancev« je bilo 9. junija 1991 na gradu Rajhenburg, nekdanjem taborišču, v navzočnosti približno 8.000 slovenskih izgnancev, prisilnih delavcev in beguncev ustanovljeno Društvo izgnancev Slovenije 1941–1945. To društvo je potem v naslednjih letih imelo pomembno vlogo v prizadevanjih za uveljavitev statusa in pravic žrtev vojnega nasilja. Samostojna Slovenija tudi na tem področju ni razočarala, problematiko je uredila z več zakoni, najbolj celostno pa z Zakonom o žrtvah vojnega nasilja, ki je začel veljati 1. januarja 1996. Je pa prav s tem zakonom Slovenija povzročila krivico osebam, ki so se med drugo svetovno vojno zoperstavile revolucionarnemu nasilju. Kljub temu, da je bil odpor proti temu nasilju, kot so zapisali v izjavi SAZU o slovenski spravi, upravičen, te namreč ne morejo uveljavljati statusa in pravic žrtev vojnega nasilja. Proti rdeči zvezdi – v Beogradu protesti proti vladajoči srbski politiki Na beograjskem Trgu republike se je zbralo približno 50.000 ljudi, ki so protestirali proti režimu Slobodana Miloševića. Demonstracije je pripravila združena srbska demokratična opozicija pod vodstvom Vuka Draškovića. Zahtevali so odstop srbskega predsednika in njegove vlade, neodvisne medije in demokratične spremembe. Slišati je bilo tudi zahteve, da lastnina nekdanje zveze komunistov (Socialistične stranke Srbije) postane javna lastnina, da se odstrani peterokraka zvezda z zastav, da postaneta praznika tudi velika noč in božič, in druge zahteve. Vuk Drašković je dejal, da je Miloševićeva vlada pripeljala Srbijo v preddverje vojne, v razmere, v katerih izgublja življenje sleherni smisel, ker vlada ni sposobna rešiti nobenega življenjskega vprašanja. »V imenu srbstva je duhovno, gospodarsko in kulturno uničila Srbijo,« je o vladi poudaril Drašković. Demonstracije so tokrat minile brez incidentov, drugače kot tiste 9. marca 1991, ki so se prelevile v krvav spopad, saj je takrat policija napadla demonstrante z vsemi sredstvi. Avtorica: Neža Strajnar vir: gov.si

Tue, 8. Jun 2021 at 16:29

178 ogledov

Minister dr. Logar na obisku v Republiki Koreji za okrepitev sodelovanja in odprtje veleposlaništva
Minister za zunanje zadeve dr. Anže Logar je danes zaključil dvodnevni delovni obisk v Republiki Koreji. Danes se je srečal z gostiteljem, ministrom za zunanje zadeve Chung Eui-yongom, s katerim sta se zavzela za okrepitev političnih in gospodarskih vezi med državama, tudi z odprtjem slovenskega veleposlaništva v Seulu. Obisk je bil namenjen tudi predstavitvi prednostnih nalog predsedovanja Slovenije Svetu Evropske unije v drugi polovici leta ter izmenjavi stališč o aktualnih mednarodnih temah. Minister dr. Logar z gostiteljem, ministrom za zunanje zadeve Chung Eui-yongom | Avtor Ministrstvo za zunanje zadeve Minister dr. Logar je na srečanju z gostiteljem, zunanjim ministrom Chung Eui-yongom, poudaril interes Republike Slovenije za nadaljnjo krepitev političnih in gospodarskih vezi z Republiko Korejo. S tem namenom Slovenija v Seulu odpira veleposlaništvo. Zavzel se je za okrepitev investicijskega sodelovanja med državama. V tej luči se je zavzel za ponovno odprtje pisarne Korejske agencije za promocijo investicij (KOTRA) v Ljubljani. Republika Koreja se uvršča med najbolj industrializirane članice skupine G20, je eno najbolj konkurenčnih gospodarstev sveta in velja za 10. največje svetovno gospodarstvo po nominalnem bruto domačem proizvodu oziroma 14. po kupni moči. Prav tako spada med vodilne inovativne države na svetu, saj je bila po Bloombergovem indeksu inovativnosti sedemkrat od devetih merjenj tudi letos razglašena za najbolj inovativno državo na svetu. Zunanja ministra sta potrdila prijateljske odnose med državama, ki bosta naslednje leto praznovali 30. obletnico vzpostavitve diplomatskih odnosov in delita enake poglede na pomembna vprašanja v mednarodni skupnosti. Minister dr. Logar se je zahvalil za uspešno sodelovanje v okviru ITF ter drugih skupnih multilateralnih pobudah na področju človekovih pravic in vladavine prava. V pogovoru s korejskim zunanjim ministrom je minister dr. Logar prav tako predstavil prednostne naloge slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije s poudarkom na strateškem partnerstvu med Evropsko unijo in Republiko Korejo. Republika Koreja je ena izmed štirih strateških partneric Unije v Aziji. Prvi prostotrgovinski sporazum Evropske unije, sklenjen z azijsko državo, ki se uporablja že od leta 2011, je v zadnjih desetih letih prinesel številne koristi in nedvomno pripomore tudi k blažitvi učinkov pandemije covida-19 na evropska gospodarstva. Ministra sta se zavzela tudi za sodelovanje med Evropsko unijo in Korejo na področju boja proti podnebnim spremembam ter zelenega okrevanja. Ministra sta izmenjala stališča o aktualnih razmerah na korejskem polotoku, v indo-pacifiški regiji ter o Zahodnem Balkanu, ki bo ena od zunanjepolitičnih prioritet slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije. Minister Chung je ob začetku srečanja poudaril, da gre za prvi obisk zunanjega ministra države Evropske unije v Republiki Koreji od začetka pandemije in izpostavil prepričanje, da bo današnje srečanje vodilo do tesnejših odnosov med državama ter do tesnejšega sodelovanja z Evropsko unijo kot celoto. Minister dr. Logar se je v okviru obiska srečal tudi s predsednikom Korejske agencije za promocijo investicij (KOTRA), predsednikom Evropske gospodarske zbornice, predstavniki parlamenta in korejske gospodarske in industrijske zbornice (KCCI), vodjo Delegacije EU in nekaterimi rezidenčnimi veleposlaniki držav članic Unije. V delu pogovorov se je uradni delegaciji pridružil tudi predsednik skupščine Gospodarske zbornice Slovenije in uprave Luke Koper Dimitrij Zadel, ki se mudi na poslovnem obisku v Seulu. Sogovorniki so prepoznali pomen Luke Koper kot pomembne vstopne točke za izvoz korejskih podjetij v Srednjo Evropo.

Zadnji komentarji

Tina Possnig :

12.05.2021 19:05

Hvala

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Bilo je pred 30 leti, 6. maja 1991 po smrti prvega vojaka armadni vrh JLA zagrozil z državnim udarom in prevzemom oblasti