SI
Predsednik vlade Janez Janša evropskim poslancem v Strasbourgu predstavil prednostne naloge predsedovanja Slovenije Svetu EU
ČASOPIS V FOKUSU
Novice

Torek, 6. julij 2021 ob 11:45

Odpri galerijo

Po včerajšnji predstavirvi v Državnem zbiru je predsednik vlade Janez Janša danes v Evropskem parlamentu predstavil šestmesečni program predsedovanja Republike Slovenije Svetu Evropske unije s prednostnimi nalogami predsedstva v drugi polovici leta 2021. Gre za tradicionalno predstavitev prioritet ob začetku predsedovanja Svetu EU. Predstavitev je potekala na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu.

V nadaljevanju objavljamo nagovor predsednika vlade Janez Janše, ki ni avtoriziran!

Spoštovani predsednik parlamenta, spoštovana predsednica komisije, spoštovane poslanke in poslanci!
Pred skoraj natančno tridesetimi leti smo Slovenci ustvarili svojo lastno državo. Leto prej smo si sami izborili prve večstrankarske volitve. V tistem obdobju je kar 90 odstotkov volivcev na referendumu podprlo sanje o samostojni državi. Samo še enkrat v zgodovini je tako veliko število naših državljanov podprlo določeno odločitev: in to je bila odločitev o vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Biti del Evropske unije za nas, Slovence, nikoli ni pomenilo zgolj gospodarske priložnosti. Pomenilo je vrnitev v družino, ki jo povezujejo vrednote spoštovanja človekovih pravic in temeljnih političnih svoboščin ter demokracija. Vse tisto, kar nam je bilo v komunistični Jugoslaviji odvzeto ali kršeno. Ta vrnitev v Evropo je sovpadala s temeljnim zgodovinskim poslanstvom Evropske unije, ki ga je narekoval padec totalitarnih komunističnih režimov v Evropi: oblikovanje celovite in svobodne Evrope, ki bo v miru živela sama s seboj in s svojo soseščino.


Evropska unija je danes precej drugačna kot je bila v času našega vstopa in tudi v času prvega predsedovanja Svetu EU in tedaj tudi še Evropskemu svetu. Lahko rečemo, da je bilo tisto predsedovanje v prvi polovici leta 2008 zadnje predsedovanje, ki ga ni tako ali drugače zaznamovala katera izmed hudih kriz. Kar sledile so si druga za drugo: finančna kriza, migrantska kriza, okupacija Krima in kreacija zamrznjenih konfliktov v naši vzhodni soseščini, Brexit, od začetka lanskega leta pandemija koronavirusa. V obdobju kriz smo bili v EU primorani odzivati se nanje in jih skušati kar najhitreje ublažiti.
Močno upamo, da je v tem semestru napočil čas, ko Evropska unija lahko in tudi mora začeti delovati bolj strateško in bolj dolgoročno in usmerjeno v uresničevanje cilja, ki so si ga zadali očetje Evropske unije. Evropa, svobodna, cela in v miru sama s seboj in s svojo soseščino.
Slovenija drugič, odkar je članica Evropske unije, prevzema krmilo predsedujoče države Sveta EU. Zaokrožila bo delo tria, v katerem smo sodelovali z Nemčijo in Portugalsko, s pobudami in aktivnostmi smo se vključili v delo tria že na samem začetku. Zahvaljujemo se Nemčiji in Portugalski za dobro opravljeno delo v zelo težkih razmerah pandemije. Za drugo polovico leta, za naš semester, pa so pred nami nekateri izzivi in prednostne naloge, ki izhajajo iz položaja v Katerem Evropska unija danes je, hkrati pa prispevajo k obstoju in razvoju Unije.

Na prvem mestu je odpornost in okrevanje Evropske unije po pandemiji in vzpostavljanje strateško avtonomne Unije. Tu gre za oblikovanje ali dograditev načrtov in instrumentov za odpornost unije na pandemije ter tudi na močne simetrične ali asimetrične kibernetske napade. Veseli smo, da je okrevanje zastavljeno tako, da je naravnano tudi reformno in da bomo okrevali hkrati, ko boo izvajali zeleni in digitalni prehod.

Naslednja prioriteta je Unija evropskega načina življenja, vladavine prava in enakih meril za vse. Za vse države članice in za vse državljanke in državljane Evropske unije. Tukaj gre tudi za Unijo uravnoteženih pravic in odgovornosti, visoke zaščite človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vključno s pravico do svobode izražanja.

Prioriteta je tudi verodostojna in varna Evropska unija. Unija, ki je sposobna zagotavljati varnost in stabilnost ne samo na svojem ozemlju, ampak tudi v svoji soseščini. Gre za vprašanje dobrega sodelovanja v okviru severnoatlantskega zavezništva. Tu gre za projekcijo naših vrednot in stabilnosti v našo soseščino. Gre za unijo varovanih zunanjih meja ter jasne razmejitve med zakonitimi in nezakonitimi migracijami.  

Dobro smo že začeli s Konferenco o prihodnosti Evrope oziroma točneje rečeno, najprej konferenca in pogovori o prihodnosti Evropske unije in nato tudi pogovori o prihodnosti Evrope kot kontinenta. Tu si želimo, da bo v naslednjih šestih mesecih organiziranih čim večje število razprav, odprtih za vse, ki želijo prispevati svoje predloge za oblikovanje skupne evropske prihodnosti. Ker gre za vprašanje skupne evropske prihodnosti, smo k tej razpravi poklicani vsi, brez tega, da bi se kdo čutil za izvoljenega in poklicanega, da druge uči o evropski prihodnosti. Tu je treba zagotoviti enakopravno razpravo, da lahko vsak, ne glede na razlike prispeva svoje poglede, kako so to skupno evropsko prihodnost predstavlja. Imamo temelje za to razpravo v veljavnih pogodbah, znotraj tega pa so dobrodošli vsi pogledi, tudi, če si nasprotujejo, ker samo odkrita razprava nas lahko pripelje naprej.
 
Naj predstavim nekatere ključne poudarke, vseh ni mogoče.
Začenjam z izzivom, ki je še vedno pred nami, namreč pandemijo Covid-19. Posledice krize so vidne. Vsak dan jih vidimo, tudi danes tukaj, ker vsi nosimo maske. Sprašujemo se, kaj bo v prihodnjih tednih in mesecih, ko bo neizogibno povečano število okužb z delta varianto in kakšna jesen nas čaka.
 Ob tem, ko z veliko previdnostjo spremljamo vendarle manjši pritisk pandemije in odpiranje javnega življenja, pa delamo vse, da bi bili pripravljeni na ta morebitni četrti val in da to ne bi predstavljal takšnih vir in preizkušenj, kot smo jim bili priča lanske jeseni.
Predvsem smo optimistični, ker vidimo, ad evropska strategija cepljenja deluje, da daje rezultate. Bolj optimistična pričakovanja so vezana predvsem na pospešeno cepljenje in dejansko pripravljenostjo velikanske večine naših državljanov, da se v resnici cepijo, da ne čakajo na druge, da bodo to naredili namesto njih in da bomo dosegli zadostno stopnjo precepljenosti tako, da njih ne bo zraven., Ključno vprašanje  je, kako naše sodržavljanke in sodržavljane prepričati, da je vsak, ki se cepi, tisti, ki prispeva k temu, da bomo v prihodnje normalno živeli in to kjerkoli v Evropi, ker vidimo, da virus ne pozna meja in to je naš skupni izziv.
Ena od stvari zaradi katerih lahko kljub virusu bistveno bolj normalno živimo ali pa pričakujemo normalno življenje preko poletja in jeseni, je evropsko digitalno COVID potrdilo. Čestitke, da ste v tako kratkem času dosegli dogovor med institucijami, tako da se to potrdilo dejansko že lahko uporablja in da to potrdilo tudi omogoča tudi državam članicam pri zadevaj, ki so v nacionalni prisojnosti, da z uporabo tega potrdila organiziramo zadeve bistveno bolj svobodno kot brez njega.
Če je naša prva kratkoročna prioriteta narediti vse, da ne bo četrtega vala, ki bi ponovno zapiral javno življenje in ogrožal razvoj v Evropski uniji, potem je naše največje upanje, da se v teh šestih mesecih previdno vračamo k normalnosti, v čas pred COVID-19l, kljub temu, da bodo nekateri previdnosti ukrepi morali očitno ostati še nekaj časa.
Odpornost in okrevanje Evropske unije in strateško avtonomna Unija je prioriteta v tem času, ne glede na to, kdo vodi Svet EU. Poleg budnega, skrbnega in čim bolj usklajenega in koordiniranega nadaljnjega spopadanja s pandemijo, je pred nami odgovorna naloga okrevanja in zagotavljanja bolj odporne EU, večje pripravljenosti na spopad s krizo, kakršna je bila pandemija.
Veliko je bilo v Evropi narejenega od začetka COVID krize, ko se zaradi nepripravljenosti nismo najbolje znašli. Nobena država na svetu, morda par izjem držav izven evropske celine, ki so hitro reagirale, na to ni bila pripravljena. Na začetku se nismo najbolje znašli. Danes je slika precej drugačna. Pravočasno smo dosegli dogovor o načrtu za okrevanje, kar je velikanski uspeh. Tisti, ki smo bili julija zraven na štiridnevni seji Evropskega sveta neposredno vemo. Izrekam zahvalo Komisiji, ki je na samem začetku razrahljala nekatere omejitve pri instrumentih potrebnega finančnega reagiranja na krizo. Zato nismo doživeli drastičnih padcev standarda kot v času finančne in gospodarske krize predvsem leta 2009 in zaradi tega je tudi okrevanje lažje. Evropska unija je tudi med vodilnimi pri raziskavah, proizvodnji in tudi izvozu cepiv. Evropska strategija cepljenja deluje. Kar je treba še narediti v tem trenutku, ni več odvisno od Evropske komisije, oe Evropskega parlamenta, ali vlad nacionalnih držav, ampak je to odvisno od vsakega posameznika. Imamo instrument, imamo cepiva, sedaj je na vas, državljanke in državljani, Evropejci, da to uporabimo in to epidemijo dejansko zaustavimo. Smo tudi na točki, ko lahko pomagamo drugim. EU je daleč največji solidarnostni darovalec cepiv, zaenkrat je tega čez 100 milijonov doz cepiv za manj razvite države, in to lahko še bistveno krepimo in je tudi potrebno.
V času COVID krize smo se naučili nekaj zelo pomembnih naukov, omenim naj le nekatere:
Potrebujemo skupni evropski načrt za spopadanje s krizami kot je COVID, načrt za primere, ko je takšna kriza oziroma nevarnost simetrična in prizadene vse, pa tudi načrte za situacije, ko je nevarnost asimetrična in prizadene samo nekatere države članice in jim lahko drugi pomagamo.
Pomembno je vedeti, kaj lahko naredimo skupaj in kdaj je potrebno nekaj narediti skupaj. Kot smo videli lani, imajo lahko nacionalni ukrepi, ki so v pomanjkanju skupnega načrta nujni, velike čezmejne učinke na druge države članice. Notranji trg EU in štiri svoboščine so zelo ranljive v času krize. Vse to smo izkusili. Spomnimo se kolon tovornjakov širom po Evropi dobro leto nazaj in nam bo vse jasno, kaj je potrebno narediti.
Na plan je prišla ranljivost in odvisnost Unije od tretjih držav glede določenih ključnih strateških dobrin kot so osebna zaščitna oprema, medicinska oprema, sestavine za zdravila in konec koncev tudi sestavine za cepiva.
Cilj mora biti, da ad – hoc rešitve, ki so odgovor na trenutno krizno situacijo, nadomestijo trajni strukturni ukrepi, načrti, ki bodo izdelani vnaprej. Želimo dokončati delo na vzpostavitvi evropske zdravstvene unije. Veliko dela je že bilo opravljenega in mislim, da okrog tega obstaja visoka stopnja soglasja med državami članicami in evropskimi institucijami, katere korake je treba narediti naprej, da zdravstveno unijo zgradimo.
Kot so pokazali nedavni dogodki v ZDA in na Irskem, lahko zelo hitro pridemo v položaj, ko ima kibernetski napad večjih razsežnosti lahko podobno usodne posledice kot širjenje virusa. Lahko pa so posledice tudi mnogo hujše, če je npr. napadeno naše energetsko omrežje. Oblikovanje skupnih načrtov obrambe pred kibernetskimi napadi ter izgradnja skupnih kapacitet  - tu se je delo že začelo - so naša primarna naloga. EU imamo tudi zato, da se lahko uspešno soočimo s takšno simetrično ali asimetrično grožnjo. Nobena država članica ni dovolj močna, niti največja ne, v primeru takšne grožnje, ker imamo skupna energetska omrežja. Samo skupni načrt in skupne kapacitete omogočajo učinkovito obrambo. Obstajata vsaj dva vira resne grožnje, ki jim nobena posamična država EU po doslej znanih informacijah sama ne more biti kos.
Vse države smo se v nacionalnih načrtih okrevanja zavezale k pomembnemu deležu investicij za digitalno in zeleno. Na področju digitalizacije in digitalnega prehoda Evropsko unijo čakajo precejšnji izzivi. Evropa na tem področju marsikje lovi korak za ostalimi pomembnimi igralci v svetu.
Na primer, v EU imamo podjetja, ki proizvajajo najboljšo opremo za fotolitografijo – ključno tehnologijo za izdelavo polprevodnikov – a v Evropi jih sestavimo in izdelamo manj kot 1% svetovne proizvodnje. Še več, čeprav imamo v EU prestižne univerze in tehnološko najnaprednejše laboratorije, oblikujemo oziroma izdelamo samo 1% polprevodnikov na svetovnem trgu. Brez polprevodnikov pa ni niti črke "d" od digitalizacije. Torej imamo znanje in imamo zmožnosti. Izkoristiti jih moramo. Moramo se odločiti, kjer je meja med trgovinskim sodelovanjem in kje se začenja evropska avtonomija, ko gre za kritično infrastrukturo in kritične produkte. EU mora postati čim bolj avtonomna. Po drugi strani pa želimo tudi na tem področju delovati v skladu z našimi evropskimi vrednotami, kot sta pravica do zasebnosti in varovanje osebnih podatkov. Gre za vrednote, ki so morda pri nekaterih naših konkurentih, ko gre za digitalizacijo, manj v ospredju. Regulacija digitalnih storitev, urejanje področja umetne inteligence ali pa s tem povezano področje upravljanja s podatki so zato za nas večji izziv kot za koga izven EU in to so vse teme, kjer bomo tudi v času slovenskega predsedovanja iskali ravnotežje med konkurenčnostjo na eni strani in spoštovanjem evropskih vrednot na drugi. Če uspemo v naši notranji razpravi najti pravo ravnotežje, potem verjamem, da lahko EU prevzame vodilno vlogo tudi pri oblikovanju digitalnih standardov na globalni ravni.
Lani decembra smo si zastavili ambiciozni cilj 55 odstotnega zmanjšanja emisij do leta 2030. S tem ciljem želimo spodbuditi tudi ostale države po svetu, da sledijo našemu zgledu. A pri tem ne gre samo za vprašanje ambicij, temveč tudi za vprašanje, kako v standarde, ki so potrebni zato, da te cilje uresničimo, prepričati tudi druge. Izven Evrope se emitira več kot 90% CO2 in tu je uspeh možno doseči samo globalno. Evropa lahko vodi proces, ne more pa cilja sama doseči in tu je treba poskrbeti, da posamični deli Evrope ne bodo plačali previsoke cene v procesu, da ne bomo uničili evropske industrije in kar najbolj skrbi naše sodržavljane, da se cene elektrike in goriva ne bodo nesorazmerno povečale in bistveno vplivale na padec kvalitete življenja.
Evropska komisija bo naslednji teden predlagala pomemben zakonodajni paket na področju podnebja in energije (Fit for 55). Pričakujemo, da bo predstavila predlog, ki bo uravnotežen in pravičen do vseh. Na ta način se lahko nadejamo, da bo dogovor o tem, kako pretopiti naše ambiciozne cilje na področju podnebja v zavezujoče pravo, možno doseči v najkrajšem možnem času. To bo dobra podlaga tudi za delovanje Unije na mednarodnih podnebnih pogajanjih letos novembra v Glasgowu.
Unija evropskega načina življenja, vladavine prava in enakih meril za vse Evropejci, roko na srce, ne razmišljamo pogosto o tem, kaj pomeni evropski način življenja, ker ga živimo, smo sredi njega. Zdi se nam samoumeven, a ni tako. Socialno-tržno gospodarstvo je evropski izum. Drugje po svetu urejajo ekonomske in socialne odnose nekoliko – ali pa precej - drugače kot mi. Marsikdo nam tudi zavida naše rešitve. Ko se torej pogovarjamo o evropski zakonodaji na področju minimalne plače, ali o čezmejnemu prenosu pravic socialne varnosti, imejmo to v mislih. Imamo recimo tudi  evropski model športa. Ta ne temelji na elitizmu ali izključevanju, ampak na enakih izhodiščnih možnostih za vse, povezovanju lokalnih skupnosti, pripadnosti.
V samem srcu evropskega načina življenja so nekatere naše skupne evropske vrednote – to je enako dostojanstvo vsakega človeka, iz tega izhajajoče neodtujljive človekove pravice in temeljne politične svoboščine.
Spoštovanje vladavine prava na osnovi enakih meril je ključno za zaupanje državljanov in državljank v javne ustanove in tudi ključen pogoj za medsebojno zaupanje med državami članicami EU. Pri vprašanjih vladavine prava mora biti jasno, da o tem, kaj je prav in kaj ne, vedno odloči neodvisno sodna  instanca,, ne pa politični organ. Prav tako pomembna je kakovost delovanja pravosodnega sistema, ki mora temeljiti na neodvisnem, nepristranskem in neselektivnem sodstvu, ki v vsaki državi članici stremi k pravičnosti in zagotavlja pravno zaščito brez odlašanja in brez nerazumno dolgih rokov. Odkar človeštvo govori o pravu, velja pravilo, da je pravica odložena, pravica odrečena.
Posebno pozornost bomo namenili svobodi in pluralizmu medijev ter  boju proti lažnim novicam, ki je še posebej potreben v okoljih z medijskimi monopoli, ki žal obstajajo tudi v Evropski uniji.
Ob tem slovensko predsedstvo opozarja na Resolucijo Parlamentarne skupščine Sveta Evrope 1096 in Resolucijo Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu. Usmeritve in opozorila, ki izhajajo iz njih, so za razvoj odpornih, vitalnih demokracij trajnega pomena, še posebej pa za udejanjanje zgodovinskega cilja celovite in svobodne Evrope, ki je v miru sama s seboj. Nekatere usmeritve in opozorila obeh resolucij v nekaterih mlajših evropskih demokracijah še niso realizirana. Prav v tem vidimo del globljih razlogov za medsebojno nesporazume glede vladavine prava v posameznih članicah EU.
Mnogi niso pripravljeni ali sposobni videti primerov, v katerih standardi in jamstva vladavine prava v resnici ne ščitijo evropskih vrednot iz člena 2 Pogodbe o Evropski uniji, ampak prav nasprotno; institucijam pravne države, ki so s prehodom v demokracijo le formalno prevzele nove vloge, niso pa jih tudi ponotranjile, služijo predvsem za obrambo neupravičenih privilegijev in za ohranjanje kulture delovanja, zgrajene v desetletjih nedemokratičnih ureditev in praks, ki krčijo prostor svobode in vzdržujejo zakoreninjene neenakopravnosti in krivice.
O teh vprašanjih bomo spregovorili tudi na mednarodni konferenci, ki jo bomo organizirali v Sloveniji ob evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih režimov 23. avgusta letos. Naša skupna odgovornost in trajna naloga je ohranjati živ spomin na to, da se je zavest o nujnosti evropskih integracijskih procesov izoblikovala prav v težkih in nedemokratičnih zgodovinskih preizkušnjah 20. stoletja, ki so doletele in zaznamovale narode današnjih članic EU, čeprav vsakega na svoj način in za različno dolgo časovno obdobje.
Verodostojna in varna Evropska unija, sposobna zagotavljati varnost in stabilnost tudi v svoji soseščini
Verjamemo, da je čas, da postane Evropska unija bolj strateška v razmišljanju in dejanjih pri njenem delovanju v svetu. To še posebej velja za našo neposredno soseščino. Slovenija kot predsedujoča Svetu EU bo zato v ospredje postavila sodelovanje Evropske unije z regijo Zahodnega Balkana pa tudi z Vzhodno soseščino. Zahodni Balkan je regija, ki je strateškega pomena za Unijo, zato bomo skupaj s predsednikom Evropskega sveta oktobra v Sloveniji organizirali vrh EU -Zahodni Balkan.  Širitev EU je po našem mnenju logičen odgovor na strateške izzive EU, ki jih imamo in so pred nami, tako v vzhodni soseščini kot na Zahodnem Balkanu.
Slovenija iz lastnih izkušenj dobro ve, kako pomembna je evropska perspektiva za izvajanje reform v procesu pristopnih pogajanj. Ta perspektiva mora biti oprijemljiva in takšna, da je v njeno izpolnitev mogoče resnično verjeti v času življenja aktualne generacije, sicer to ni več spodbuda. Ta oprijemljivost mora navdihovati in biti vir politične energije, potrebne za izvajanje nujnih reform na politični ravni. Biti mora vir energije in fokus politične zavesti državljanov, da bodo lahko nudili podporo potrebnim reformam od spodaj navzgor. Naš cilj je ponovno potrditi, obuditi in poživiti evropsko perspektivo za države Zahodnega Balkana, ki je bila dana na vrhu v Solunu že leta 2003. Če to storimo, potem bomo dokazali, da smo strateški igralec v svoji soseščini. Če tega nismo sposobni izvesti, če ne naredimo koraka naprej na Zahodnem Balkanu, bo te korake delal  nekdo drug z drugačnimi interesi in vrednotami.
Z regijo Zahodnega Balkana je tesno povezano vprašanje migracij, saj tu poteka ena izmed dveh večjih migracijskih poti v EU. Mislim na ilegalne migracije. Ko gre za migracije je zahteven dosje na mizi. Mislim, da se večinoma strinjamo glede pomena sodelovanja z državami izvora in tranzita migracij. Prav tako ni razlik med nami glede pomena krepitve nadzora nad zunanjo mejo EU. Manj strinjanja je morda glede nekaterih delov pakta za migracije, kot so vprašanje relokacije in solidarnosti ter odgovornosti. Tu moramo poiskati rešitve, ki bodo sprejemljive za vse države. Samo na ta način lahko zagotovimo, da bo nov sistem na koncu zaživel tudi v praksi.
Nezakonite migracije so v preteklih letih močno obremenile tudi delovanje Schengenskega območja. Schengen je ena najpomembnejših pridobitev evropskega integracijskega procesa. Tu je treba po našem mnenju, ko se, upajmo, vračamo v normalnost, vprašamo tudi o širitvi Schengenskega območja nazaj na dnevni red. Ocenjujemo, da bi se vsaki državi članici, ki izpolnjuje pogoje, moralo omogočiti članstvo v Schengenskem območju. Bolgarijo, Romunijo in Hrvaško se po nepotrebnem drži v čakalnici. To ne koristi ne njim in ne EU.
Konferenca o prihodnosti Evrope
Še nekaj stavkov o konferenci o prihodnosti Evrope. Vesel sem, da je zaključena razprava o organizacijskih vidikih konference, da je sedaj čas za vsebinsko razpravo in čas, da se sliši glas Evropejcev. Na podlagi te razprave je mogoče spomladi naslednje leto sprejeti konkretne zaključke. Smo pred veliko priložnostjo za to odkrito razpravo, da je ta čas konference o prihodnosti Evrope sovpada s številnimi vprašanji, ki so odprta. V Sloveniji bomo v okviru blejskega strateškega foruma organizirali razprave o prihodnosti EU, na katere bodo vabljeni številni gostje iz evropskih institucij, nacionalni voditelji, nekdanji voditelji, ki so sodelovali v razpravah o ustavi za Evropo, Lizbonski pogodbi, evropski think tanki, državljanke in državljani, vabljeni tudi predstavniki vseh političnih skupin v tem parlamentu.
Odprta so številna vprašanja. Slabi demografski trendi večine držav članic EU in različni pogledi na rešitve demografskega vprašanja. V velikem delu EU se soočamo z nizko volilno udeležbo na volitvah v Evropski parlament in odprta so tudi druga temeljna vprašanja evropske demokracije, tudi razkoraka med povprečnim Evropejcem in EU institucijami. Poskusi ne-voljenih subjektov, da bi prevzeli vlogo tistih, ki jih izvolijo volivci.  Imamo vse več potrošenega časa za medsebojne politične prepire v EU in zato manj časa za resne razprave o strateških in razvojnih dilemah. Smo na razpotju mnogih poti. Potrebujemo tudi odgovore na strateške zunanjepolitične in varnostne dileme oziroma vsaj širšo in odkrito razpravo o njih:
Kako okrepiti vlogo EU, da bo sposobna močneje vplivati na trende globalizacije? Ko smo sprejemali Lizbonsko pogodbo, sam sem med podpisniki, smo rekli, da bo s to pogodbo EU sposobna usmerjati globalizacijo. Danes se moramo vprašati, kje smo to dejansko sposobno in kje je treba naredit še veliko, da bomo. Doseči moramo soglasje, ali je hitra širitev EU na Zahodnem Balkanu in Vzhodni soseščini strateški odgovor na strateške izzive? Ali sploh obstaja kaka dobra alternativa močnejšemu varnostnemu in vojaškemu angažmaju EU v Sahel regiji, kjer terorizem preprečuje izvedbo najosnovnejših humanitarnih, izobraževalnih in razvojnih projektov in se ta nevarnost širi.
Kako opredeliti dolgoročni odnos med EU in Rusko federacijo? Med EU in Turčijo, ki postaja najvplivnejši dejavnik  v Sredozemlju?
Kje je meja med gospodarskimi ter trgovinskimi odnosi med EU in Kitajsko in potrebno strateško avtonomijo EU?
Kako vsestransko in hitreje krepiti odnose z Indijo, najštevilčnejšo demokratično državo na planetu?
Potrebujemo tudi odkrit pogovor o naši odgovornosti za žrtve in trpljenja, ki so bile in še bodo, ker se npr. umikamo iz Afganistana in ljudi tam na milost in nemilost prepuščamo Talibanom. Doseči moramo dogovor o tem, da v bodoče ne sodelujemo pri aktivnostih, ki nekaj zgolj razsujejo, ne omogočijo pa postavitev nečesa novega, boljšega, trajnega.
Potrebujemo tudi streznitev in spoznanje, da velika, dobra in nepogrešljiva brez primere v globalnem svetu mehka moč EU ne zadošča nikjer, kjer ljudem nismo sposobni zagotoviti tudi temeljne varnosti in osnovnih človekovih pravic. Da EU, če hoče postati najprej prva regionalna, potem pa tudi globalna sila, enostavno potrebuje kombinacijo mehke in trde moči.
Spoštovani poslanke in poslanci,
za našo kratkoročno prihodnost je trenutno najpomembnejše, da ustavimo pandemijo in čim hitreje gospodarsko okrevamo po njej. V okrevanje je treba vključiti tudi digitalni in zeleni prehod. Za dobro prihodnost nasploh, za prihodnost naše in prihodnjih generacij Evropejcev pa je najpomembnejše, da se odkrito pogovorimo o odprtih strateških dilemah in najdemo skupne rešitve, ki omogočajo pot naprej.

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 14. Jul 2021 at 13:22

1262 ogledov

Spletnega časopisa vfokusu.si po volji sodišča začasno ni več
Spoštovane in spoštovani bralci našega spletnega časopisa vfokusu.  Nek pregovor pravi, da ima vsaka stvar svoj začetek, pa tudi konec. Enako velja za spletni časopis vfokusu. Po uspešnem začetku družinsko prijateljskega projekta v začetku septembra 2017, bil sem njegov odgovorni urednik, avtor imena VFOKUSU in avtor delovnega gesla spletnega časopisa (O tem, kar je pomembno), se je v treh letih na mesečni ravni nabralo tudi preko 300 tisoč unikatnih obiskovalcev in več kot 10 milijonov ogledov. Prišli sta dve turbolentni leti, 2019 in 2020, ko je v največji meri dogajanja narekovalo moje zdravstveno stanje, je med skrbnikom in upravljalcem spletne strani in "liderji" zavoda in spletnega časopisa dokončno počilo. Svoje ne prav majhne obveznosti so "rešili" tako, da so se preselili na drug server, k drugemu skrbniku/upravljalcu spletne strani, dosedanjemu skrbniku pa so ostale neporavnane fakture za njegovo delo. Na novo lokacijo so prenesli tudi ves arhiv novinarskih tekstov, v 4 letih ga je skoraj pol milijona naslovov, med njimi stotine z mojim podpisom, torej moje avtorsko delo, ki seveda tudi nikoli ni bilo plačano. Da imam dostop do arhive onemogočen, ne bom posebej povdarjal. Da nisem več odgovorni urednik, sem izvedel iz novinarskih zapisov. Novim šefom Zavoda in spletnega časopisa z odgovornim urednikom Srečkom Hvaucem na čelu, se ni zdelo vredno, da bi me o tem obvestili pisno, po mejlu ali vsaj potom SMS sporočila. Tudi številka mojega telefona jim ni neznana. Moja lokacija je bila skoraj 4 mesece več kot znana: ortopedski oddelek SB Murska Sobota, soba št 7. V nastalih razmerah se mi je zdela edina logična poteza, da zgodbo z vfokusu nadaljujem, le pod domeno - .si, ki jim je ni uspelo prisvojiti. Opravili smo vse potrebno za vpis medija vfokusu.si v razvid medijev pri MK, kjer pa je nekdo tudi z odvetniškimi in sodnimi grožnjami dosegel, da se vpis ni zgodil. Vzporedno je bil proti meni in tudi lastniku serverja in skrbniku spletne strani sprožen odvetniško sodni stampedo. Kar se mene tiče, pred dnevi je Višje sodišče v Ljubljani pod predsedovanjem Tadeje Zima Jenull le potrdilo tisto, kar je sprejelo prvostopenjsko sodišče v Murski Soboti, da je Cipot kriv in da dolguje, sicer ne vem komu, ker sem vse tekste pisal pro bono, vse reklame in druge marketinške prilive opravil zastonj, skratka dolgujem 108 tisoč evrov. Človek postane utrujen od človeške zlobe, ob katero se spotakne na vsakem koraku. Da pa bi se to dogajalo kar na "domačem" pragu bi dejal, da gre za najbolj temne nočne more. kako nizko lahko padejo v uredništvu časopisa vfokusu.com, le nekaj stavkov objavljene moje osebne diskreditacije. Ime V Fokus - moja last! Slogan " o tem, kar je pomembno" - moja last! Grafična podoba last razvijalca portala, ker niso ničesar plačali.  Večina objavljenih člankov na portalu je moja last.  Prav ničesar niso plačali in kljub vsemu si vse lastijo.  V izogib vsemu sem se odločil, da zgodbi "vfokusu" dokončno pomaham v slovo. Naj ga imajo. Boris Cipot nekoč odgovorni uednik VFokusu Še printscreen finančnih podatkov podjetja U.M FENIKS d.o.o. v lasti Ursule Margan, ki je bypass vodila posle mimo Zavoda, ki je izdajal vfokusu.com. Tako se je fakturiralo moje delo in delo avtorja spletnega portala. Skoraj 180.000.000 € prihodkov in nobenega plačila.

Wed, 14. Jul 2021 at 06:53

335 ogledov

Bilo je pred 30 leti, 14. julija 1991 Bojna moč JLA v Sloveniji vse bolj usiha, vse večja naklonjenost zahodnih držav
Pred napovedanim prihodom tujih opazovalcev v Slovenijo si je jugoslovanska armada prek več kanalov na vsak način želela izboljšati pogajalska izhodišča. Generali so se zavedali, da bi z morebitnim novim spopadom prekršili Brionsko deklaracijo in s tem ogrozili več milijard dolarjev vredno vojaško opremo, ki je bila še vedno nameščena v Sloveniji. To so nameravali uporabiti pri zavarovanju svojih interesov v drugih delih Jugoslavije. 14. korpus armade je celo napovedal, da bo brez dovoljenja Slovenije začel premike in vojaško usposabljanje, zaradi česar je znova prišlo do blokade nekaterih vojašnic. Namera armade je bila, da bi opazovalci potrdili neko novo stanje, ki bi se bistveno razlikovalo od stanja na dan 25. junija 1991, saj je čutila, da njena moč v Sloveniji usiha. Odlok predsedstva Jugoslavije (SFRJ) Na pritisk istih generalov je predsedstvo Jugoslavije na nočni seji med 13. in 14. julijem ob potrditvi Brionske deklaracije sprejelo še odlok, ki je nekatere zaveze deklaracije razlagal po svoje. Odlok je vseboval zahtevo po demobilizaciji vseh oboroženih sestav na območju SFRJ, razen JLA in milice, do 18. julija, zahtevo po pošiljanju nabornikov ter zahtevo po uveljavitvi zveznega režima na zunanjih mejah. Če je Brionska deklaracija predvidevala pogovore o režimu na meji, pa sta prvi dve zahtevi od nje bistveno odstopali in ponavljali stališča, ki so jih nekatere republike že davno zavrnile. Omenjeni odlok tako ni povzročil skrbi samo slovenski strani, da jugoslovanska stran doseženega dogovora ne bo spoštovala, temveč je sprožil obkladanje z izdajalci tudi na Hrvaškem. Predsedstvu je namreč predsedoval Stjepan Mesić, ki je pozneje postal hrvaški predsednik. Ogledi nastale škode po Sloveniji in obisk članov predsedstva Vodilni slovenski politiki so ločeno obiskali kraje, kjer so potekali najhujši spopadi. Ocenili so nastalo škodo in se pogovarjali z ljudmi, ki so aktivno sodelovali v spopadih. Pomembno spoznanje je bilo, da ljudje niso več pripravljeni na kompromise z armado in da ne bodo dopustili, da bi se znova vzpostavili nadzorni režimi, ki so veljali pred razglasitvijo neodvisnosti, kar je časopis Večer povzel v članku z naslovom »Ne za nove ultimate«. Vrh slovenske politike se je zavzel, da se spopadi ne bodo ponovili. Zaveza pa ni pomenila, da se slovensko vodstvo na provokacije ne bo odzvalo. Ena takih se je zgodila pred prihodom članov predsedstva Bogića Bogičevića in dr. Vasila Tupurkovskega, ko je poveljstvo 14. korpusa armade napovedalo, da bo brez dovoljenja Slovenije začelo vojaške premike in vračanje v objekte, ki jih je Slovenija zavzela med vojno. Teritorialna obramba je zato znova blokirala nekatere vojašnice in s tem namero korpusa preprečila. Člana predsedstva Bogićević in Tupurkovski sta s slovenskim političnim vodstvom izmenjala poglede v zvezi s stanjem po koncu spopadov pred prihodom tujih opazovalcev. Slovenska stran je v pogovorih opozorila, da še vedno ne ve, kdo je pogajalski partner – ali predsedstvo ali JLA. Prav tako je opozorila na zaprta letališča in obratovanje jedrske elektrarne Krško. Člana predsedstva so seznanili tudi z mnenji ljudi z območij spopadov in nestrinjanjem z odlokom, ki ni skladen z Brionsko deklaracijo. Dr. Janez Drnovšek je tudi napovedal, da se bo udeležil seje predsedstva 16. julija, kjer bo poudaril vprašanja umika vojske iz Slovenije, vrnitev slovenskih obveznikov, vprašanje povzročene škode in vprašanje odgovornosti za vojaški poseg. Na tujem Avstrijski in nemški časopisi so dodatke predsedstva označili kot neuresničljive, na kongresu bavarske Krščansko-socialne unije (CSU), ki je potekal isti dan v Ansbachu, pa so sprejeli tudi zahtevo po takojšnjem priznanju neodvisnosti Slovenije in Hrvaške, če bi se pokazalo, da dogovor med jugoslovanskimi republikami v času trimesečnega moratorija ni mogoč. V Anconi sta se ob robu srečanja o ekološkem sodelovanju med Italijo in Jugoslavijo (do pobude prišlo že leta 1989) srečala dr. Dimitrij Rupel in Gianni De Michelis. Po pisanju Dela je bil ton pogovorov po novem bolj naklonjen Sloveniji. Francoski predsednik François Mitterrand je o rešitvi krize v Jugoslaviji po pisanju Večera izjavil, da dokler obstaja možnost, da se ohrani enotnost, je treba igrati na karto demokratičnega dogovora. »Kjer dogovor ne bo mogoč, pa naj se uveljavi pravica do samoodločbe.« Po pripovedovanju Lojzeta Peterleta v knjigi Slovenija in pika! je imel na spremembo njegovega prepričanja poleg nemškega predsednika Helmuta Kohla velik vpliv tudi njegov osebni prijatelj Zoran Mušič. Ob Mitterrandovem govorjenju, da bo Jugoslavija razpadla samo prek njegovega trupla, naj bi se večkrat ostro sporekla. V tujini je bilo veliko pozornosti deležno tudi ugašanje ene najbolj znanih letalskih družb na svetu, ameriškega Pan Americana (Pan-Am). Ta se je z razprodajo premoženja in letalskih linij znašel pred propadom. Avtor: Marko Balažic Vir: gov.si

Tue, 13. Jul 2021 at 17:42

193 ogledov

Minister Černač v Evropskem parlamentu o pomenu evropske kohezijske politike za hitrejše okrevanje po pandemiji covida-19
Minister brez resorja, pristojen za razvoj in EU kohezijsko politiko, Zvone Černač je na zasedanju Odbora Evropskega parlamenta za regionalni razvoj predstavil prednostne naloge slovenskega predsedovanja Svetu EU na področju kohezijske politike. Slovensko predsedstvo bo nadaljevalo z razpravami in usmerjanjem aktivnosti za vzpostavitev odporne Evropske unije. Minister je uvodoma poudaril, da je po junijskem sprejemu zakonodajnega kohezijskega svežnja za programsko obdobje 2021–2027 zdaj odgovornost na državah članicah, da pripravijo kakovostne partnerske sporazume in operativne programe. »Pri pripravi dokumentov in tudi izvajanju mora biti ključna osredotočenost na rezultate in doseganje dodane vrednosti. Prepričan sem, da si bodo vse države članice prizadevale za vzpostavitev prožnih sistemov upravljanja, ki bodo upravičencem olajšali izvajanje projektov in s tem dostop do evropskih sredstev,« je povedal minister. Minister je napovedal, da bo o tem razpravljal Sveta za splošne zadeve v sestavi kohezijskih ministrov 18. novembra 2021. Minister je opozoril na pomembno vlogo kohezijske politike pri soočanju s posledicami pandemije covida-19. »Številne države članice z razporejenimi kohezijskimi sredstvi obdobja 2014–2020 in dodatnimi sredstvi pobude React-EU ter nacionalnimi sredstvi  izvajajo pomembne naložbe, ki prispevajo tako k omilitvi posledic finančne in gospodarske krize kot tudi krepitvi odpornosti. Izkušnje dokazujejo, da se je kohezijska politika v duhu solidarnosti sposobna prilagoditi in odzvati na krize. Slovensko predsedstvo bo nadaljevalo z razpravami in usmerjanjem aktivnosti za vzpostavitev odporne Evrope,« je dejal. Izpostavil je razvojni pomen kohezijske politike. »Kohezijska politika pomembno prispeva k zmanjševanju razvojnih razlik med regijami in izboljšuje kakovost bivanja. Sredstva prihajajo od ljudi in se morajo zato k njim tudi vrniti. Želimo si, da učinke kohezijske politike prepoznajo tudi državljani, zato si bo predsedstvo prizadevalo za povečanje njene prepoznavnosti,« je pojasnil minister. Poleg večletnega finančnega okvira 2021–2027 je minister izpostavil tudi evropski sveženj za okrevanje in odpornost Next Generation EU, ki daje prebivalcem zgodovinsko priložnost za doseganje ciljev zelene, digitalne, odporne in trajnostne Evropske unije. Minister je v ospredje postavil učinkovito izvajanje zlasti finančno najobsežnejšega dela tega svežnja, Mehanizma za okrevanje in odpornost. Predsedstvo bo nadaljevalo z delom na področju prehoda v odporno družbo, hitrejše gospodarske rasti in večje blaginje za vse. »Države članice so že pripravile nacionalne načrte za okrevanje in odpornost in jih predložile Evropski komisiji. V njih so opredelili ključne reforme in naložb, zato je ena od prvih in zelo pomembnih nalog slovenskega predsedstva, da omogoči čimprejšnji sprejem nacionalnih načrtov na Svetu EU,« je poudaril minister. Minister se je zavzel za močno kohezijsko politiko tudi v prihodnje, pri čemer je treba upoštevati ključna načela solidarnosti in partnerstva ter specifik držav članic in regij. Predstavitev je zaključil z mislijo, da mora kohezijska politika zagotavljati enake izhodiščne možnosti za vse, ne glede na to, v kateri občini, regiji ali državi živijo.  Vprašanja evropskih poslancev V odgovorih na vprašanja evropskih poslancev je sporočil, da je Svet EU v sestavi finančnih ministrov danes potrdil 12 nacionalnih načrtov za okrevanje in odpornost, drugi paket bo potrjeval 26. julija. Izpostavil je, da se morajo načrti začeti izvajati čimprej. Za doseganje teritorialne, ekonomske in socialne kohezije je potrebno zagotoviti sinergije in razmejitve ukrepov, ki jih bo podprl Mehanizem za okrevanje in odpornost ter na drugi strani sredstva kohezijske politike. Koriščenje sredstev je treba pametno načrtovati, pravilno kombinirati in gospodarno uporabljati. »Potrebe po okrevanju in prihodnjih naložbah se med državami članicami razlikujejo, zato je prožnost pri izvajanju kohezijske politike pomembna," je povedal minister. Evropska komisija je pripravila obsežen predlog poenostavitev, ki so bile v večini vključene v sprejet sveženj uredb. Glede zagotavljanja evropskih sredstev za razvoj podeželja je minister povedal, da je to poseben izziv evropske kohezijske politike. Pri čemer so razlike med državami in regijami. V vsakem primeru je potrebno skozi mehanizme kohezijske politike zagotavljati možnosti za ohranitev poselitve, saj je ob urejeni infrastrukturi in ostalih pogojih, kvaliteta bivanja na podeželju višja, kot v gosto naseljenih mestih. Na vprašanje glede spoštovanja vladavine prava v povezavi z dostopom do evropskih sredstev, pa je minister odgovoril, da lahko o tem, ali so pravila spoštovana oziroma kršena, odločajo zgolj sodišča, ne pa politične institucije na katerem koli nivoju.

Tue, 13. Jul 2021 at 15:57

260 ogledov

Ministra Hojs in Koritnik ter generalna direktorica ZZZS Mlakarjeva podpisali sporazum o uvedbi nove osebne izkaznice
Minister za notranje zadeve Aleš Hojs, minister za javno upravo Boštjan Koritnik in generalna direktorica Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije doc. dr. Tatjana Mlakar so danes podpisali Sporazum o sodelovanju na področju skupnega naročanja, izdelave in personalizacije osebnih izkaznic ter uporabe osebnih izkaznic za dokazovanje lastnosti zavarovane osebe v sistemu kartice zdravstvenega zavarovanja. Minister Aleš Hojs daje izjavo | Avtor MNZ Minister za notranje zadeve Aleš Hojs je povedal, da je »vesel, da smo prišli do trenutka, ko smo formalizirali sodelovanje med dvema ministrstvoma in Zavodom za zdravstveno zavarovanje.« Ministrstvo za notranje zadeve je operativno zadolženo za izvedbo javnega naročila in kasneje za izdajo osebne izkaznice na upravnih enotah. »Z naše strani je vse pripravljeno za oddajo javnega naročila, saj je okvirni rok za oddajo ponudbe konec avgusta,« je dejal minister. Dodal je, da obstoječim osebnim izkaznicam veljavnost ne bo prenehala, saj se bo nova osebna izkaznica uveljavila postopoma. Minister za javno upravo Boštjan Koritnik je po podpisu sporazuma dejal, da gre za velik korak naprej v smeri velikih poenostavitev poslovanja, tako za državljane, kakor tudi za vse tiste institucije, kjer je potrebna osebna identifikacija, pa naj gre za elektronsko ali fizično identifikacijo. »Državljanke in državljani bodo januarja 2022 dobili elektronsko osebno izkaznico z biometričnimi podatki, to pomeni s podobo obraza in prstnimi odtisi ter dodatnimi elementi za sodobno e-poslovanje. To je velik korak k sodobnim digitaliziranim storitvam, ki so varne in zanesljive.« Kot je še dejal minister za javno upravo, večina naprednih storitev potrebuje istovetnost uporabnika, tako da se vzpostavi zaupanje in se preprečijo zlorabe, kar je še posebej pomembno v primerih, ko se obdelujejo osebni podatki. Storitve zaupanja in elektronska identiteta so namenjene prav takim situacijam. V Sloveniji danes večina elektronskih identitet temelji na kvalificiranih digitalnih potrdilih, ki jih že od leta 2000 izdajajo državni ali komercialni izdajatelji. Minister Boštjan Koritnik daje izjavo | Avtor MNZ Z novo osebno izkaznico bodo imeli državljanke in državljani na eni kartici vse potrebno za njihovo identifikacijo v fizičnem kot tudi v elektronskem svetu, prav tako pa bodo novo osebno izkaznico lahko uporabili za elektronsko podpisovanje. »S to posodobitvijo pa gremo še dlje, saj bo Republika Slovenija zdaj lahko priglasila shemo elektronske identifikacije za čezmejno poslovanje in s tem državljanom omogočila čezmejno elektronsko poslovanje v postopkih, ki zahtevajo najvišjo raven zanesljivosti,« je še izpostavil Koritnik. Generalna direktorica Zavoda za zdravstveno zavarovanje doc. dr. Tatjana Mlakar je povedala, da zavod uspešno nadaljuje sodelovanje z državno upravo v različnih postopkih razbremenjevanja in poenostavljanja poslovanja s strankami. Današnji sporazum predstavlja temelj za uporabo nove sodobne osebne izkaznice tudi za dokazovanje lastnosti zavarovane osebe v sistemu zdravstvenega zavarovanja. Predvidoma avgusta 2022 bomo z osebno izkaznico lahko uveljavljali tudi zdravstvene storitve pri zdravstvenih delavcih in zdravstvenih zavodih, in sicer prek elektronske identifikacije na podoben način kot s kartico zdravstvenega zavarovanja. Ministra Hojs in Koritnik ter generalna direktorica ZZZS Tatjana Mlakar so podpisali sporazum | Avtor MNZ Ozadje Novelo Zakona o osebni izkaznici, ki ureja izdajo biometrične osebne izkaznice, je Državni zbor sprejel 3. marca 2021. Zakon se bo začel uporabljati 3. januarja 2022, ko bomo pričeli z izdajo novih osebnih izkaznic. Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo za javno upravo in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije že dalj časa sodelujejo pri pripravi zakonskih podlag in izvedbi javnega naročila za novo osebno izkaznico, z današnjim dnem pa se medsebojno sodelovanje na skupnem projektu dolgoročno (to je za celotno obdobje izdaje novih osebnih izkaznic) formalizira tudi s podpisom Sporazuma o sodelovanju na področju skupnega naročanja, izdelave in personalizacije osebnih izkaznic ter uporabe osebnih izkaznic za dokazovanje lastnosti zavarovane osebe v sistemu kartice zdravstvenega zavarovanja. Nova osebna izkaznica bo vsebovala čip, na katerem bosta zapisana biometrična podatka podobe obraza in dveh prstnih odtisov. Biometrični podatki bodo shranjeni samo na čipu individualne osebne izkaznice in se bodo lahko uporabljali samo za preverjanje verodostojnosti dokumenta in istovetnosti lastnika dokumenta pri prehodu meje. Prstni odtisi se bodo odvzeli ob vlogi po dopolnjenem 12. letu starosti, iz evidence pa bodo izbrisani po vročitvi oziroma 90 dni od datuma izdaje, če osebna izkaznica ne bo vročena prej. Minister Aleš Hojs, minister Boštjan Koritnik, generalna direktorica ZZZS Tatjana Mlakar s podpisanim sporazumom v roki | Avtor MNZ Osebna izkaznica bo nosilka sredstva elektronske identifikacije. Vsebovala bo dve sredstvi elektronske identifikacije (visoke in nizke ravni zanesljivosti) in kvalificirano potrdilo za elektronski podpis. Uporaba te funkcije bo sicer določena z Zakonom o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja, ki bo urejal podlago za elektronsko identiteto posameznika, in ga bo Državni zbor predvidoma sprejel v tem tednu. Osebna izkaznica bo zato lahko priglašena kot nacionalni dokument za čezmejno elektronsko poslovanje (državljan Republike Slovenije bo lahko z osebno izkaznico opravljal tudi e-storitve tujih ponudnikov). Z osebno izkaznico bomo lahko opravljali tudi storitve na področju zdravstva. Te bodo prilagojene poslovanju prek elektronske identifikacije.

Tue, 13. Jul 2021 at 06:36

219 ogledov

Bilo je pred 30 leti, 13. julija - Slovenija ne naseda obupanim in jalovim provokacijam brezzobe JLA
V obdobju po podpisu Brionske deklaracije se je vse bolj jasno kazalo, da je jugoslovanski Zvezni izvršni svet (ZIS) pod vodstvom premierja Anteja Markovića izgubil nadzor nad delovanjem Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo (ZSLO) oziroma Jugoslovanske ljudske armade (JLA), katere predstavniki niso imeli namena spoštovati določil tega sporazuma. Namestnik ministra za ljudsko obrambo Stane Brovet je 10. julija opozarjal, da Slovenija in Hrvaška ne vplačujeta sredstev v zvezni vojaški proračun. Zato je ZSLO Narodni banki Jugoslavije (NBJ) predlagal, da ne upošteva priporočila ZIS o deblokadi računov hrvaške in slovenske republiške banke. Miran Bogataj, kasnejši vodja pogajalske skupine za umik JLA iz Slovenije | Avtor Urad vlade za komuniciranje Medtem je JLA ohranila nadzor nad brniškim letališčem, ki bi ga v skladu z Brionskim sporazumom morala vrniti v roke civilni zvezni upravi za kontrolo letenja. Letališče je zato ostajalo zaprto. JLA je tako kljub spoštovanju osnovne zaveze po vrnitvi v vojašnice poskušala na vse možne načine spodbosti Slovence k obnovitvi oboroženega spopada, da bi jih lahko obtožili kršitev Brionske deklaracije in pridobili mednarodno podporo za posredovanje. Poleg izzivanj z napovedovanjem premikov iz vojašnic, ponovno zasedbo izgubljenih objektov in agresivnimi zahtevami po vrnitvi izgubljenega orožja (predstavniki Slovenije pod vodstvom Mirana Bogataja so to zelo uspešno zavlačevali) je bila za slovensko ljudstvo najbolj provokativna zahteva ZSLO po ponovnem pošiljanju rektrutov v vojsko, ki je pravkar napadla samostojno Slovenijo. 13. julija 1991 je ZSLO poslal zahtevo po napotitvi skoraj 4.000 nabornikov v JLA. Slovenija ni nasedla nobeni provokaciji, njene obrambne sile pa so suvereno preprečile vsakršne poskuse izhoda vojaških formacij iz vojašnic JLA po Sloveniji, tako da ni moglo priti do nenadzorovanih spopadov, ki bi lahko izpadli kakor koli drugače kot obnovitev agresije JLA na samostojno Slovenijo. Tudi v ZSLO in JLA so kmalu spoznali, da načrtovana pokoritev Slovenije s prodorom čez Hrvaško ob pomoči vojašnic po Sloveniji ni bila izvedljiva. Slednje so namreč iz dneva v dan izgubljale moštvo. Naborniki so množično prestopali na slovensko stran ali pa so se le želeli vrniti domov v domačo republiko. Spoznali so, da je slovenska vojska predobro pripravljena na obrambo, jasno pa je postajalo tudi, da bo prihodnje težišče spopadov potekalo v južnejših republikah. Z vseh strani potrjena opazovalna misija Evropske skupnosti V skladu z določili aneksa II k Brionski deklaraciji so 13. julija 1991 v sporazumu udeležene strani podpisale memorandum o soglasju za prihod misije Evropske skupnosti (ES) za nadzor izvajanja sporazuma. Nizozemska, ki je tedaj predsedovala dvanajsterici članic ES, je v misiji videla pomembno podporo ohranjanju miru v razpadajoči Jugoslaviji, pa tudi vir informacij o dogajanju za ES. Nizozemska diplomacija se je zato zelo trudila za hitro uresničitev misije. Pogoje delovanja misije so uskladili v 72 urah po dogovorjenem brionskem sporazumu (7. julija). Nizozemski diplomat Christiaan Kröner je obiskal vseh dvanajst glavnih mest ES, da je zagotovil sredstva in skupino za misijo. Memorandum o soglasju za prihod misije je za ES v Beogradu podpisal Kröner, za jugoslovanski Zvezni sekretariat za zunanje zadeve Živojin Lazić, za Hrvaško njen zunanji minister Davorin Rudolf, za Slovenijo pa diplomat (pozneje prvi slovenski veleposlanik v Italiji) Marko Kosin. Prvih 20 predstavnikov misije je v Slovenijo prišlo že 15. julija, septembra 1991 se je nadaljevala na Hrvaškem, zatem pa je delovala še v Bosni in Hercegovini, Srbiji ter iz regionalnih središč v Albaniji, Bolgariji in na Madžarskem. Poleg dvanajsterice so se misiji pridružile še nekatere članice Konference za varnost in sodelovanje v Evropi (Kanada, Švedska, Poljska, Slovaška in Češka). Misija je delo končala 31. avgusta 1994. Avtor: Boštjan Furlan Vir: gov.si

Tue, 13. Jul 2021 at 03:24

293 ogledov

Govor ministra dr. Simonitija na odprtju slovenske razstave v Evropskem parlamentu
Minister za kulturo dr. Vasko Simoniti je sinoči v Evropskem parlamentu v Bruslju odprl razstavo sodobne slovenske likovne umetnosti Živimo v vznemirljivih časih. Kurator razstave, slovenski kustos Marko Košan je pripravil izbor del trinajstih slovenskih umetnikov in umetnic, ki sredi sodobne poplave vizualnih podob množičnih medijev iščejo nove poti slikarskega, kiparskega in fotografskega izraza, usmerjenega k novim utopijam (negotove) prihodnosti. Zbrane je poleg ministra za kulturo dr. Simonitija nagovoril tudi predsednik umetniškega odbora pri Evropskem parlamentu prof. Karol Karski. Govor ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija Razstava sodobne slovenske likovne umetnosti v Evropskem parlamentu je za Slovenijo velika čast. Na ta dogodek smo še posebej ponosni zato, ker Slovenija prav v tem času praznuje 30. obletnico samostojnosti, hkrati pa že drugič predseduje Svetu Evropske unije – družini svobodnih demokratičnih držav. Nekaj svežih utrinkov iz odprtja razstave sodobne slovenske umetnosti v @EP_Slovenija z naslovom Živimo v vznemirljivih časih. #EU2021SI  pic.twitter.com/FCj7o3pYTW — Milan Zver (@MilanZver) July 12, 2021 Evropa, ki se zaveda svoje identitete, zgodovine in tradicije, stoji pred novimi izzivi in razmislekom o lastni prihodnosti. Po velikih preizkušnjah, vzponih in padcih ji je uspelo v drugi polovici minulega stoletja izoblikovati zavezujoče skupne vrednote in zagotoviti svobodo na vseh ravneh človeškega bivanja, ki daje ustvarjalnosti prosto pot. To je zagotovilo njenega obstoja danes in jutri. V tem okolju je doma raznolikost izrazov, saj vsaka skupnost oblikuje skozi svoj govor lastno duhovno in stvarno podobo. Vsaki družini, vsaki ustanovi ali poklicu je lasten specifičen način izražanja in tako ima tudi jezik umetnosti v vseh njenih pojavnih oblikah sebi lasten izraz. Na otvoritvi razstave sodobne slovenske likovne umetnosti z naslovom "Živimo v vznemirljivih časih" v okviru slovenskega  predsedovanja Svetu EU , ki jo je odprl  kulturni minister Vasko Simoniti @mk_gov_si  v @europeanparl @Europarl_SL #eu2022si @EU2021SI @vladaRS pic.twitter.com/YjS7eTIp49 — Franc Bogovič (@Franc_Bogovic) July 12, 2021 Od vseh zvrsti sodobne umetnosti lahko ravno v likovni umetnosti najdemo izjemno raznovrstnost in izjemen soobstoj oblik, ki so za druge umetnosti manj značilne. Tukaj ne mislim samo na povsem prijazen soobstoj abstraktnega slikarstva in figurativne umetnosti, ampak tudi na soobstoj konceptualne umetnosti, performansa, instalacije, socialno angažirane umetnosti, bioloških intervencij in tako naprej. In kakšni raznolikosti smo šele priče v delih mlajših generacij, med katerimi bomo našli na primer internetno umetnost. Gre za izjemno pluralnost v vizualni umetnosti. Likovna umetnost se zdi tako v zadnjega pol stoletja podobna mitološkemu Proteju, Homerjevemu morskemu božanstvu, ki neprestano spreminja oblike in svojo modrost razodene šele, če ga krepko držimo v objemu, pa čeprav se je medtem spremenil v drevo, bika, ogenj, vodo in kačo. Morda je ravno likovna umetnost s svojo izjemno raznolikostjo nekakšen živi demokratični laboratorij, ki nenehno ustvarja pluralnost izrazov in idej. Tudi na tej razstavi sodobnih slovenskih umetnic in umetnikov smo izzvani v razmislek o naravi umetnosti in njeni sporočilnosti. Razstavljena dela nas tako spodbujajo k ohranjanju dveh vrlin demokratične družbe: strpnosti do drugačnosti in vživetja v položaj drugega. Morda bi si celo drznili reči, da je ravno likovna umetnost pravi preizkus odprtosti sodobne demokratične družbe. Prav zato naj živi likovna umetnost v vsej svoji raznolikosti, na umetnikih pa je, da skozi neskončno svobodo izraza poiščejo globlja sporočila, da odkrivajo ne le oblike, ampak tudi vsebine, pa naj so te doma v samem umetnikovem liričnem svetu ali pa v njegovem družbenem angažmaju. Razstava »Živimo v vznemirljivih časih«, ki prikazuje dela umetnic in umetnikov srednje in mlajše generacije, nagovarja s svojim jezikom in v svojem jeziku vse, ki v Evropskem parlamentu ne govorijo tega jezika, ampak ga nosijo v sebi kot kal osebne prostosti in duhovne širine. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Koroško galerijo likovnih umetnosti in v sklopu slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije, bo v Evropskem parlamentu in na strani ministrstva za kulturo na ogled do konca letošnjega leta.
Teme
Janez Janša evropski parlament v strasbourgu prednostne naloge slovenije predsedovanje Svetu EU

Zadnji komentarji

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Predsednik vlade Janez Janša evropskim poslancem v Strasbourgu predstavil prednostne naloge predsedovanja Slovenije Svetu EU